){kind=link}
besedilo in glasba: s. Klara Jarc
fotografije: Maja Kajtna, s. Urša Šebat
Pesem je molitev ob odlomku iz Svetega pisma:
Mr 12,1-12: Začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!‹ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega Pisma:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogalni kamen.
Gospod je to naredil
in čudovito je v naših očeh.«
In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli.
TVOJA LAST
Dal si mi vinograd,
ga skrbno ogradil,
dal najboljše orodje,
da stoteren bi sad obrodil.
A ko čas je, da Ti vrnem,
kar je dalo sadu,
jaz le delal sem, delal,
prisvojil brez sramu,
kar ni moje, ni moje;
zdaj sem brez miru.
Dal si mi življenje,
ga z dobroto odel,
jaz prijel sem orodje
in pozabil, da Ti si ga vnel.
Zdaj vzemi, kar je Tvoje,
nikdar več ne bodi moje,
saj le Tvoj je sad okusen,
ves moj trud lahko je gnusen,
če pozabim, kdo sadil je,
kdo zalil in dajal rast.
Moj Gospod,
naj bom vedno Tvoja last.
Ti poslal si preroke,
da sadove bi dal,
jaz le stiskal sem zase,
Tvoje ljubljene mučil, izgnal.
A ko čas je, da Ti vrnem,
kar je dalo sadu,
jaz le delal sem, delal,
prisvojil brez sramu,
kar ni moje, ni moje;
zdaj sem brez miru.
Dal si svojega Sina,
zame dal je Srce,
da postal bi kot glina,
a moje roke še kamen vihte.
Zdaj vzemi, kar je Tvoje,
nikdar več ne bodi moje,
saj le Tvoj je sad okusen,
ves moj trud lahko je gnusen,
če pozabim, kdo sadil je,
kdo zalil in dajal rast.
Moj Gospod,
naj bom vedno Tvoja last.