V duhu Assisija

Objavljeno: 24. oktobra 2026

V soboto, 24. oktobra 2026, smo lahko doživeli srečanje bratov in sester v duhu Asisija. Bratje prvega reda ter bratje in sestre tretjega reda se vsako leto zadnjo soboto v oktobru srečamo in skupaj molimo za mir (gotovo pa so v duhu z nami tudi sestre drugega reda). Molitev poteka po spodbudi molitve za mir v Assisiju, ki se je prvič zgodila na povabilo papeža Janeza Pavla II. leta 1986, torej pred natanko 40. leti.

Letos smo molili pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer župnijo še vedno upravljajo bratje frančiškani. Domačini so nas toplo sprejeli, vsak od nas pa je prispeval k prijetnem bratsko sestrinskemu vzdušji. Zares, kjer smo Frančiškovi bratje in sestre, je vedno domače.

Najprej smo skupaj molili za mir, potem smo imeli sveto mašo, ki jo je vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikelj. Sledilo je spodbudno predavanje frančiškana p. Pepija Lebrehta z naslovom Umiranje za vstajanje. Frančišek je umrl kakor seme, o katerem govori evangelij, in ta njegova smrt je rodila novo življenje, ki še danes utripa v treh redovih, ki živimo iz duha evangelija in sv. Frančiška. Pri njem kakor tudi pri drugih svetnikih čutimo povezanost med zemeljskim in nebeškim življenjem. Smrt tako ni prekinitev živeljenja ampak le prehod-transitus, kar, ko gre za Frančiška, bratje in sestre še posebej obhajamo. S smrtjo preneha rast in resničnost biloškega življenja, a moč v duši in duhu se razcveti in izpopolni. P. Pepi nas je spodbudil, da bi bili državljani zemlje in nebes. Živimo tu, a hkrati za nebesa, zato tudi čutimo, da smo v neki napetosti s svetom. To pa ni razlog, da bi bežali s tega sveta, pač pa smo tukaj sol zemlje in luč sveta. Kjer je korupcija, pričamo za pravičnost. Kjer je obup, živimo iz vere, upanja in zaupanja. Prinašamo srečo in veselje. Povsod pričamo za večnost.

Duhovno okrepljeni in spodbujeni z dobrimi besedmi smo prejeli telesno okrepčilo. Po kosilu pa je tudi letos dobil mesto festival Frančišek poje. Preprosto zapeli smo in tako slavili Boga, si podelili nekaj lepega in razveseljevali drug drugega.

Dan je bil molitev, po kateri svet dandanes skorajda kriči. Bilo je srečanje, na katerem se bratje ne le srečamo, ampak to tudi vedno bolj (p)ostajamo. Bil je nepozaben dan naše Frančiškove družine.

s. Ema Alič
bratje in sestre iz OFS, vir FB