Kako je mogoče, da ena in ista oseba ustvari kip Antona Martina Slomška in celo zbirk risb mrtvih mačk? S tem vprašanjem sem 29. avgusta 2020 odkorakala iz vodstva po razstavi 100+ vrhunci iz zbirke Umetnostne galerije Maribor. Nimam daleč od doma, le nekaj korakov sem se ukvarjala s to uganko. Vprašanje je bilo ravno prav radovedno, da sem se spustila v raziskovanje, kdo je pravzaprav avtorica ene od slik ob kateri sem poslušala o Slomškovem kipu in mrtvih mačkah hkrati. Groteskno.
Gre za umetnico Karlo Bulovec Mrak (1895–1957), ki velja za eno izmed „pozabljenih Slovencev“. Pod oddajo o njej je zapisano, da je bila „prva Slovenka, ki se je odločila, da bo postala kiparka. V času, ko je še divjala prva svetovna vojna, je bila to pogumna odločitev. Prepričana, da ji bo uspelo uresničiti svoje sanje, je pridobila vsa dovoljenja za študij in se odpravila na pot po Evropi. V Pragi se je vpisala na akademijo in študij končala predčasno. Ker je sledila sama sebi, jo je njen profesor osamil, da bi preprečil njen vpliv na ostale študente. Zaradi zaverovanosti v svoj talent in predvsem zaradi neuklonljivosti ji v življenju ni bilo lahko. V pismih prijateljici Angeli, ki nam odstirajo njeno osebnost in življenje, je večkrat zapisala, da ne dela tega, v čemer bi se rada izrazila. Zaradi pomanjkanja sredstev namreč nikoli ni mogla klesati v kamnu, dostopna ji je bila le ilovica. Leta 1936 so spletke preprečile, da bi v bron odlili njen kip Antona Martina Slomška, nato je prenehala kipariti in se popolnoma posvetila risanju. Risala je na cenen papir, ki so ga uporabljali za pakete in ga je danes že močno načel zob časa. Zato so ustvarjalci filma poiskali večino njenih del in jih prikazali. Karla Bulovec je bila znana predvsem kot žena dramatika Ivana Mraka, v filmu pa je spregovorila s pomočjo svojih del in pisem.“
Njena polsestra je bila Ivana Antonija, naša sestra s. Bernarda Bulovec iz Koroške province.
Karla je pridobivala izobrazbo pri uršulinkah v Ljubljani. Leta 1922 je izstopila iz Cerkve, leta 1954 ponovno prosila za vstop. Kip Antona Martina Slomška je ustvarila po naročilu bana Marka Natlačna. Med drugo svetovno vojno je naredila kar nekaj del, risb, po naročilu škofa Gregorija Rožmana. Na ta način ji je pomagal preživeti. Po vojni sta oba z možem Ivanom Mrakom zavrnila podpis “izjave o zločinskem delovanju škofa”. Sledila je nemilost pri oblastnikih in življenje v revščini.
Če pustim mrtve mačke, ki so nastajale prav v tem zahtevnem povojnem obdobju in posvetim pozornost kipu AMS, mi je bilo zelo zanimivo prebrati, da ga je izdelala v mavcu leta 1936 v dvorani Starega gradu v Mariboru. Kip je odkupil neki zasebnik in ga podaril Mariborskemu muzeju. Med vojno so ga razžagali in skrili. Leta 1996 so naredili rekonstrukcijo in ga ulili v bronu. Danes stoji v Celju, ob stolni cerkvi svetega Danijela.
Kako je potem zdaj to s Kipom in mačkami? Ne vem. Pač zmoremo ustvariti to in ono? Ali pa najprej nekaj in kasneje nekaj drugega? Štejejo pri umetniku naročila, ki mu omogočajo preživetje? Štejejo predvsem čustva in notranje doživljanje? Je bilo kiparjenje in risanje svetih oseb za to umetnico religiozno dogajanje? Morda celo molitev? Tudi tokrat, podobno kot še na ne vem koliko drugih vprašanj, nimam odgovora. Občudovanje pa prebuja ponovno poglobljeno zavedanje, kako so v ozadju kipov, risb, slik … oseb, skrite zgodbe. Prelepe in pretragične, črno-bele in pisane in še bi lahko naštevala spektre, ki mi spregovorijo o tem, kako čudovite nas je ustvaril Stvarnik. Bog Oče, ki občuduje mene in tebe v vsej naši ustvarjalnosti, katere vir je On sam. V Njem so mogoči paradoksi in vse to, na kar ne najdem odgovorov.
Mojo pozornost pa je med ogledom najbolj pritegnil jasen pogled lepe žene iz slike Toneta Kralja. Upodobil je svojo ženo, kiparko Maro.
Samo zaradi nekaj trenutkov pred to sliko mi je bilo vredno priti na voden ogled. „Še enkrat pridem“, sem si rekla, na obisk k sosedom v naši ulici, “da v miru pogledam vse razstavljeno.” Morda naletim na še kakšno uganko.
Razstava bo odprta do 12. septembra 2021.
s. Polonca Majcenovič