){kind=link}
upesnitev in uglasbitev: s. Klara Jarc
fotografije: s. Martina Štemberger
Pesem prepleta odlomek iz Janezovega evangelija s Psalmom 22.
Jn 12,27-28: »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.«
Ps 22,7-19:
Jaz pa sem črv, ne človek,
sramotenje ljudi, prezir ljudstva.
Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,
kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo:
»Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi,
naj ga reši, saj ima z njim veselje.«
Zares, ti si me potegnil iz telesa,
me varoval na prsih moje matere.
K tebi sem bil vržen iz naročja,
od materinega telesa si ti moj Bog.
Ne bodi daleč od mene,
saj je stiska blizu,
saj ni nikogar, ki bi pomagal.
Obkrožilo me je mnogo juncev,
bašánski biki so me obdali;
svoje gobce so razprli proti meni
kakor lev, ki trga in rjove.
Razlil sem se kakor voda,
vse moje kosti so se razklenile.
Moje srce je postalo kakor vosek,
raztopilo se je sredi mojega telesa.
Suha kakor črepinja je moja sila,
moj jezik se lepi na nebo;
v smrtni prah si me položil.
Obkrožili so me psi,
drhal hudobnežev me je obkolila;
prebodli so mi roke in noge.
Lahko preštejem vse svoje kosti,
oni gledajo, buljijo vame.
Razdeljujejo si moja oblačila
in za mojo suknjo žrebajo.
KRISTUSOVA DUŠA
Zdaj je moja duša vznemirjena …
sem kot črv in ne človek,
v sramotenje, prezir, zasmeh sveta.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
govorijo: “Naj ga reši
Gospod, če dobro mu želi.”
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
Bog je daleč, stiska blizu,
nikogar ni, ki pomagal bi.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
mnogo zveri me le obdaja,
kakor lev, ki rjove in besni.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
kakor voda se razlivam,
razklenile so se vse kosti.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
moje srce je kakor vosek,
v telesu se raztaplja mi.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
suho je grlo kot črepinja,
v smrtnem prahu zdaj ležim.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
drhal hudobije me obkroža,
roke in noge so prebodli mi!
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
vse kosti lahko preštel bi,
oni pa pasejo svoje oči.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!
Zdaj je moja duša vznemirjena …
še oblačila so razdelili,
za mojo suknjo žrebajo.
A kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem prišel.
Oče, poveličaj svoje ime!