Skozi odraščanje, versko vzgojo ter osebne duhovne in življenjske izkušnje se je v nas oblikovala podoba Boga. Od te podobe je v veliki meri odvisno, kakšen je naš odnos z njim.
Ob postopnem in pozornem prebiranju Božje besede se lahko naša podoba Boga prečiščuje in preoblikuje. Tudi ob Božji besedi 27. nedelje med letom: 1 Mz 2,18-24; Heb 2,9-11 in Mr 10,2-16.
Ko Bog ustvarja svet, ni na delu sam, ampak vključuje svoje stvaritve, med njimi vzpostavlja medsebojno razmerje in človeku zaupa nalogo poimenovanja živih bitij.
Bog je čuteč in zazna, da človeku ni dobro, da je sam. Človekovo potrebo ne le zazna, pač pa mu tudi preskrbi njemu primerno družico, takšno, da je človek nad njo navdušen ter je zanjo pripravljen zapustiti svoje, da se ji pridruži.
Nadalje se nam v drugem berilu Bog predstavi kot začetek našega odrešenja, ki je za vsakega od nas okusil smrt, da bi nas privedel v slavo. Bil je posvečen, da bi nas posvetil. In vendar je on, ki posvečuje, enak nam, ki smo posvečeni. Zato je naš brat.
V skladu s tem se Bog s človekom pogovarja, skupaj z njim razmišlja in ga tako postopoma vodi k izvirni resnici, k temu, kar je bilo v začetku – enost moža in žene, človeka in človeštva. Ta enost pa vključuje tudi potrebo po tem, da človek zapusti svoj svet in se pridruži drugemu, zapusti svojo misel ali svoje potrebe kot edine ter vstopi v misel ali potrebe drugega. Zgled nam je on sam v svojem učlovečenju, delovanju, smrti in vstajenju.
Bog celo popusti človekovi trdosrčnosti – dopusti, da človek izbere nekaj, kar zanj ni dobro. Ob tem pa človeka ne zapusti, pač pa ga spremlja ter išče način in priložnost, da mu znova na blag način pokaže izvirni Božji načrt.
Ob tej podobi Boga lahko skupaj s psalmistom molimo:
»Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda …
Sadove truda svojih rok boš užival,
srečen boš in vedno ti bo dobro.« (Ps 128)
s. Veronika Verbič
Na naslovni fotografiji si lahko pogledamo kakšno podobo Boga ima deklica Mirjam.
Takšno ima Nik.
In takšno Eva.