Pred dvema dnevoma smo sklenili prebiranje Pisma Hebrejcem v Novi zavezi. Prehajamo v novo branje svetopisemske knjige, t. i. lectio continua, in sicer se iz nove preselimo v staro zavezo. Velik skok, pa vendar tudi velika povezanost. 1. Mojzesova knjiga. Zakaj ima Mojzes za nas kristjane tako velik pomen? V knjigi jezus iz Nazareta, Josepha Ratzingerja, preberemo, da je neposreden odnos do Boga razpoznavno znamenje Mesija. Mojzes je govoril z Bogom iz obličja v obličje. Enako velja za Jezusa Kristusa, le da gre tokrat za sinovski odnos.

Prisluhnimo odlomku:

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 1,1-19)

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem; Božji duh pa je plaval nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. Bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Bog je rekel: »Bodi oblok sredi voda in naj loči vode od voda!« Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od voda, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. Bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Bog je rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro. Nato je rekel Bog: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji. Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenje in čase, za dneve in leta; naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: Večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

Naj to ta čas premišljevanja namenjen občudovanju Božjega ustvarjanja, vsega in vseh, kar je okrog nas in nas samih kot čudovitih Božjih del. Bog je videl, da je dobro. Vidimo tako tudi mi? Ali vidimo predvsem, da ni dobro? Kako vidimo? Kaj vidimo? Kaj vse to občudovanje in spremljanje Stvarnikovega ustvarjanja prebuja v naših srcih?

Če imamo možnost, lahko gremo premišljevat v stvarstvo. 

Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli. Vse to nam podarja Stvarnik: navdihe, misli, občutke ..

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Nature

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 5. poglavja iz Evangelija po Marku.

Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem.
Ko je od daleč zagledal Jezusa, je pritekel in padel predenj in zakričal z močnim glasom: »Kaj mi hočeš, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zarotim te pri Bogu: Ne muči me!« Jezus mu je namreč rekel: »Pojdi iz človeka, hudobni duh!« Tudi ga je vprašal: »Kako ti je ime?« In odgovoril mu je: »Legija mi je ime, ker nas je mnogo.« Zelo ga je prosil, naj bi jih ne izgnal iz kraja.
Pasla pa se je tam po gori velika čreda svinj. Prosili so ga: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje!« In dovolil jim je. Izšli so torej hudobni duhovi in so obsedli svinje; planila je čreda, okoli dva tisoč, po bregu v morje in se v morju utopila.
Njihovi pastirji so zbežali in razglasili novico po mestu in po naseljih in ljudje so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Pridejo torej k Jezusu in vidijo, da obsedenec, ki je imel prej »legijo«, sedi oblečen in je zdrave pameti; in obšla jih je groza. Tisti, ki so bili priča, pa so jim pripovedovali, kako se je zgodilo obsedencu in kaj je s svinjami. Začeli so ga prositi, naj odide iz njihovih krajev.
Ko pa je stopal v čoln, ga je prosil ta, ki je bil prej obseden, da bi smel ostati pri njem. A ni mu dovolil, ampak mu je rekel: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« In odšel je ter začel oznanjati v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

V slišanem evangeliju se srečamo s smrtno stisko, ki se lahko naseli v človeku, v kakšni  družini, kolektivu ali celo v družbi. V obsedencu, ki je prebival v grobovih, lahko začutimo grozo, ki jo prinaša takšno stanje. Da bi to grozo izrazil, je kričal. Krik srca pa lahko prihaja preko ust, lahko pa se izraža v materialni nenasitnosti, neurejenih odnosih, sprevrženi umetnosti, kulturi smrti.
Obsedenca nihče ni mogel ukrotiti, pravi evangelij. Srečamo se torej z zlom, ki nas presega. Trčili smo ob nemogoče. K večji nemoči in grozi prispeva dejstvo, da se je obsedeni tolkel s kamni, kar kaže, da zlo, ki je dobilo domovinsko pravico med nami, uničuje nas same, naše skupnosti, našo družbo.
Danes me, Jezus, vabiš, da predte položim vsako senco zla in smrti, s katero se srečujem. Ti nisi prišel, da bi obsojal, ampak da bi reševal. Rešuj, kar predte polagam.

Jezus, prav zaradi takšnega našega stanja si prišel preko morja v našo deželo. Močnejši si od zla. Naj sprejmem tvoje delovanje. Naj ne bom kakor ljudje, ki so žalovali zaradi črede dveh tisoč svinj. To ja bila zanje res gospodarska katastrofa, ki pa jim je zaprla oči, da bi videli Božja dela.
Gospod, uči me, kaj je v tem tednu zame zares pomembno. Pomagaj mi, da se ne ustavim le pri materialnih seštevkih. Naj dam pravo težo tudi svoji duhovni poti, duhovni poti svoje družine in tistih, ki hodimo skupaj.

Ozdravljeni je pripovedoval o “velikih rečeh, ki mu jih je storil Gospod.” Prosim Svetega Duha, da mi odpre oči za dobra dela, ki jih je v zadnjem casu zame storil Gospod.
Pridi, Sveti Duh, pomagaj mi, da ne prezrem nobenega tvojega dela. Nikakor naj se ne zgodi, da ne bi zaznal tvoje bližine. Napolni moje srce s hvaležnostjo. Naj se ti zahvalim za vse, tudi in predvsem za tisto skoraj skrito, komaj zaznano. Vsako tvoje delo je veliko, ker je izraz Tvoje ljubezni, ko se sklanjaš k človeku.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Boj, s. Klara Jarc

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, govorili o Jezusu: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

»Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« govorijo pismouki o Jezusu v današnjem evangeljskem odlomku.
Ko množice vidijo čudeže, ki jih Jezus dela, ne morejo zanikati moči, ki jo ima, in iščejo utemeljitev zanjo. Pismouki menijo, da to, kar Jezus počne, ne more priti od Boga. Če torej neka moč, ki ni človeška, ni niti od Boga, je lahko samo od hudiča.
Tudi nam se lahko zgodi, da koga, ki nam ni všeč in se borimo proti njemu, demoniziramo, ga spremenimo v zlo.
Jezus ob tem pokaže na strategijo, ki jo uporabi zlo, da lahko obstane. Pravi: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim.« Satan, ki ločuje, ki deli, vendarle deluje enotno, da bi bil učinkovit v slabem.
To pa velja tudi za učinkovitost dobrega: delovati mora na enak način, biti enotno, delovati skupaj. Kako to, da človek, ko se trudi delati dobro, tega ne razume?

Ali ni ravno razdeljenost tista, ki naše skupnosti spreminja v neznosne? Pomislimo na naše delovno okolje, na kolektive, na naše družine, redovne skupnosti, pa na župnijsko skupnost. Ali jih gradimo ali jih z delitvijo in ločevanjem rušimo in spreminjamo v pekel? Samo občestvo in edinost bosta prinesla dobre spremembe.
Prosim Gospoda, da mi pomaga delovati za edinost in sodelovanje, tam kjer čutim, da je med nami razkol.

Vprašajmo se tudi, kakšna je naša volja, da bi delali dobro. Jezus pravi: Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Kaj torej veže našo voljo? Kaj nas navezuje ali privezuje nase? Smo svobodni ali smo od česa odvisni in ne moremo svobodno izbirati?
Gospod, osvobodi me mojih navezanosti, saj si zato prišel.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«
Pismouki, ki ne morejo sprejeti, da Jezus deluje z Božjo močjo ter ga označijo za obsedenega, zapirajo vrata odrešenju. Kletev proti Svetemu Duhu je naša zvezanost, zapiranje pred Bogom. Odrešenje in odpuščanje sta Božji dar, in dar lahko le sprejmemo. Ni Bog tisti, ki kakega greha ne bi želel odpustiti, ampak je človek tisti, ki odpuščanje zavrača. Ko se torej odprem milosti in dovolim Bogu, da me obnovi s svojim odpuščanjem, postanem novi človek.
Prosimo Gospoda, da nas obvaruje vsake zakrknjenosti.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Evangelij prebrala s. Ema Alič
Glasba: s. Klara Jarc

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.
Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.« Mr 2,18-22

V današnjem evangeliju nam Jezus da vedeti, da je poznati Njega kakor svatba. Prinaša veselje in je vir rodovitnosti.
Cerkev je nevesta, ki se lahko veseli svojega ženina Kristusa, najboljšega izmed vseh. Najprej se zahvalim, da sem del Cerkve in te velike skrivnosti povezanosti Božjega in človeškega.

Želim biti pozoren, kje in kako Kristus v meni prebuja veselje, kaj je tisto, kjer čutim žuborenje Svetega Duha. To ozavestim in premislim, kako lahko čuvam ta zaklad: kaj lahko prispevam k temu, da se to v meni ne bo izgubilo, ampak mi bo postalo le še bolj domače.
Ali me Bog v tem tednu preko tega vabi h kakšnemu konkretnemu koraku?

Jezus je napovedal, da pridejo dnevi, ko bo svatom ženin odvzet. Živimo v od greha ranjenem svetu, zato se v vsakem odnosu se zgodi oddaljitev in z njo pride bolečina osamljenosti.
Tako se nam tudi zgodi, da med nami in Kristusom usahne živahen pretok ženitovanjske bližine in umakne se svatbeno veselje.
Če ta hip čutim tak umik, najprej obudim vero v temeljno povezanost s Kristusom, ki jo lahko vedno zajemam iz zakramenta svetega krsta. Zahvalim se zanjo, četudi ni slišati svatbenih pesmi.

In sedaj molim. Molim, kličem, prosim. Pridi, Sveti Duh! Prebudi v meni veselje ob zavesti, da poznam Kristusa. Prebudi v meni veselje, ker verujem, da me delaš rodovitnega, četudi se kdaj vidim kakor prazen. Pridi, Sveti Duh, ki delaš v meni vse novo. Naj bom zate nova posoda, da boš vanjo vlival svežino, ki si je svet niti ne more predstavljati. Pridi, Sveti Duh. Ti odženeš osamljenost. Ti sam si bližina.

Hvala, Sveti Duh, da si me naredil za del Cerkve, ki je blizu Kristusu, saj iz Njega izhaja. Naj bom vedno v Njem, da bo vse v  slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.

Ob pripravi na praznovanje božiča, me je močno spremljala misel, da je Bog Emanuel – Bog z nami. Morda zato, ker sem bila v preteklem letu tolikokrat na otipljiv način deležna Njegove bližine in skrbi za nas. Toda, kaj konkretno pomeni, kar beremo v današnjem evangeliji – Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo – ?

Skrivnost učlovečenja, ko Bog, ki se človeštvu tolikokrat zdi oddaljen, vstopi med nas kot majhno nebogljeno Dete, kaže na Božjo ustvarjalnost, ponižnost in ljubečo skrb za vsakega od nas. Novo življenje prihaja tiho in nežno. Emanuel – Bog z nami, želi razorožiti človeka, za katerega se zdi, da mora vedno nekaj braniti. Zdaj svoj prav, svoj ugled, svoje imetje … Spreobrniti se, torej pomeni, dovoliti Ljubezni, da vstopi skozi vrata mojega srca in pripravi prostor Besedi, evangeliju. Pomeni, dovoliti, da se tudi v mojem konkretnem življenju Bog razodene kot Odrešenik.

Spodbudno je brati, kako je Jezus izbral in  poklical prve učence, naj gredo za njim. Ni namreč iskal tistih, ki bi po naših človeških merilih ustrezali temu, da postanejo njegovi najožji sodelavci.  Ne ne, ni iskal popolnih. Zapisano je, da je poklical preproste ribiče, da bi hodili za njim in da jih bo naredil za svoje učence. Pot, odnos z Gospodom, življenje v občestvi je torej tisto, kar v globinah oblikuje človeka, da postaja vedno bolj svoboden za nesebično darovanje.

Naj nas torej današnja Božja beseda opogumi, da bi bili ustvarjalni oznanjevalci blagovesti o Bogu. Pozorni na Gospodove čase, učljivi, preprosti in usmiljeni v ljubezni do sebe in bližnjih.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-D, s. Klara