»Vzemite, jejte, to je moje telo.« (Mr 26,26) Moje telo, ki se daje za vas.
Morda se letos zazrimo v Otroka v jaslicah in ob tem mislimo na to, da je ta Otrok tisti, ki nas hrani.
»Neskončni majhen je postal,« pravi liturgična pesem, »da rešil bi zgubljeni svet.« Da bi svet nahranil. Da bi nahranil mene, tebe, vsakega. Neskončni je postal majhen in se je dal v roke ljudem. Najprej ga je v roke sprejela Marija. S svojo brezmadežno dušo, ki jo je Bog pripravil, ga je sprejela v najbolj primeren prostor na svetu.
Neskončni pa je šel do konca, kajti besede: »Vzemite moje telo,« je mislil resno. Vzeli so ga v roke sramotilci, pretepači, mučitelji in rablji. V resnici so ga popolnoma vzeli v roke in delali z njim, karkoli so hoteli. Kajti dal se je svetu do te mere, da so ga lahko vzeli. V jaslicah zato zremo milino, preprostost, nemoč otroka. In vemo, da je to šele začetek majhnosti, ki si jo je nadel Vsemogočni.
Da, Gospod, dal si se, da te lahko vzamemo. Že dve tisočletji te lahko vzamemo v roke in se s teboj hranimo. In to brez greha, ker si se dal popolnoma – v hrano. Kupimo te lahko brez denarja (Iz 55,1), ker smo lačni. Ko priznamo lakoto, nam pripada tvoj delež. Tako zelo si se nam dal.
Zato ob letošnjem božiču, dovolimo, da bi šla skrivnost božiča skozi nas, tako in toliko, da bi Gospoda vzeli v roke. Četudi krivi kakor njegovi rablji. A da bi si ga le privili k sebi in ga vzdignili v naročje kakor Brezmadežna. Da bi bili očiščeni od navzočnosti Boga. Vzemimo in jejmo, kajti dal se je za nas.
s. Ema Alič
s. Ema Alič