Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku.
Ko je šel Jezus z gore in je prihajal k učencem, je videl okrog njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. Vsa množica je ostrmela, ko ga je zagledala, tekli so mu naproti in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Kaj se prepirate z njimi?« Odgovoril mu je nekdo iz množice: »Učenik, pripeljal sem tebi svojega sina, ki ima nemega duha. Koder koli ga napade, ga vrže; peni se, z zobmi škriplje in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.«
On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je dečka takoj stresel; deček je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »›Če moreš‹? Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!«
Ko je Jezus videl, da množica narašča, je zagrozil hudemu duhu in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« Zakričal je, ga silno stresel in odšel. Bil je kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je pa prijel za roko in vzdignil – in vstal je. Ko je pa prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« Povedal jim je: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«
Brali smo o učencih, množici in pismoukih, ki se prepirajo med seboj. Razpravljajo, pravijo drugi prevodi Svetega pisma. Kakorkoli veliko besed, veliko izrečenega. Čeprav je Jezus učencem dal moč izganjati hude duhove, v tem primeru niso mogli pomagati sinu z nemim duhom. Kljub mnogim besedam ali pa ravno zaradi njih. Med prepiranjem in razpravljanjem pa izmed množice pride na plano jasen glas očeta, ki se v svoji stiski in trpljenju obrne na Jezusa.
Po izrečeni prosnji, pravi Jezus učencem: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?” Ob vprašanju, zakaj ga niso mogli izgnati, pa pove: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«
Jezus je nemoč učencev pripisal neveri oz. pomanjkanju molitve kot pogovora z Bogom v veri.
Jezus, vabiš me, da uredim svojo molitev. Naj ta iz razpravljanja, dopovedovanja, celo prerekanja preide v jasno besedo Tebi, Kristusu Odrešeniku. Vabiš me, da ti v veri zaupno izrečem svojo prošnjo. Naj bo konkretna, jasna in naj bo prošnja, ki kliče po odrešenju od zla.
Jezus, ta trenutek ti v tišini srca izrekam svojo prošnjo. Pošlji Svetega Duha, da mi jo pomaga prav oblikovati in ti jo predati z jasnimi besedami.
“Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” “Verujem, pomagaj moji neveri!”
Oče je izrazil iskreno molitev. Kristusa je poklical na pomoč tja, kjer ga je potreboval. Vse nam je mogoče, če verujemo. Kristusu pa je mogoče nam dati vero.
Jezus, daj pomoč moji neveri. Pred teboj sem, ker verujem. In tu sem, ker ne verujem, ker se ti ne izročam povsem, ker mi v vsakdanjem življenju, v konkretnih situacijah zmanjka vere. Namesto, da bi za svet molil, z njim razpravljam. In namesto da bi ti v molitvi izrekal prošnje, s teboj razpravljam in se prepiram. Zato ta hip tudi sam pravim: “Verujem, pomagaj moji neveri.” Ob tem sem hvaležen za vero, zaradi katere sem tu pred teboj. In ob tem iskreno prosim, da moji neveri pomagaš, da postane konretna in rodovitna.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc