Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.
Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.« Mr 2,18-22

V današnjem evangeliju nam Jezus da vedeti, da je poznati Njega kakor svatba. Prinaša veselje in je vir rodovitnosti.
Cerkev je nevesta, ki se lahko veseli svojega ženina Kristusa, najboljšega izmed vseh. Najprej se zahvalim, da sem del Cerkve in te velike skrivnosti povezanosti Božjega in človeškega.

Želim biti pozoren, kje in kako Kristus v meni prebuja veselje, kaj je tisto, kjer čutim žuborenje Svetega Duha. To ozavestim in premislim, kako lahko čuvam ta zaklad: kaj lahko prispevam k temu, da se to v meni ne bo izgubilo, ampak mi bo postalo le še bolj domače.
Ali me Bog v tem tednu preko tega vabi h kakšnemu konkretnemu koraku?

Jezus je napovedal, da pridejo dnevi, ko bo svatom ženin odvzet. Živimo v od greha ranjenem svetu, zato se v vsakem odnosu se zgodi oddaljitev in z njo pride bolečina osamljenosti.
Tako se nam tudi zgodi, da med nami in Kristusom usahne živahen pretok ženitovanjske bližine in umakne se svatbeno veselje.
Če ta hip čutim tak umik, najprej obudim vero v temeljno povezanost s Kristusom, ki jo lahko vedno zajemam iz zakramenta svetega krsta. Zahvalim se zanjo, četudi ni slišati svatbenih pesmi.

In sedaj molim. Molim, kličem, prosim. Pridi, Sveti Duh! Prebudi v meni veselje ob zavesti, da poznam Kristusa. Prebudi v meni veselje, ker verujem, da me delaš rodovitnega, četudi se kdaj vidim kakor prazen. Pridi, Sveti Duh, ki delaš v meni vse novo. Naj bom zate nova posoda, da boš vanjo vlival svežino, ki si je svet niti ne more predstavljati. Pridi, Sveti Duh. Ti odženeš osamljenost. Ti sam si bližina.

Hvala, Sveti Duh, da si me naredil za del Cerkve, ki je blizu Kristusu, saj iz Njega izhaja. Naj bom vedno v Njem, da bo vse v  slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.

Ob pripravi na praznovanje božiča, me je močno spremljala misel, da je Bog Emanuel – Bog z nami. Morda zato, ker sem bila v preteklem letu tolikokrat na otipljiv način deležna Njegove bližine in skrbi za nas. Toda, kaj konkretno pomeni, kar beremo v današnjem evangeliji – Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo – ?

Skrivnost učlovečenja, ko Bog, ki se človeštvu tolikokrat zdi oddaljen, vstopi med nas kot majhno nebogljeno Dete, kaže na Božjo ustvarjalnost, ponižnost in ljubečo skrb za vsakega od nas. Novo življenje prihaja tiho in nežno. Emanuel – Bog z nami, želi razorožiti človeka, za katerega se zdi, da mora vedno nekaj braniti. Zdaj svoj prav, svoj ugled, svoje imetje … Spreobrniti se, torej pomeni, dovoliti Ljubezni, da vstopi skozi vrata mojega srca in pripravi prostor Besedi, evangeliju. Pomeni, dovoliti, da se tudi v mojem konkretnem življenju Bog razodene kot Odrešenik.

Spodbudno je brati, kako je Jezus izbral in  poklical prve učence, naj gredo za njim. Ni namreč iskal tistih, ki bi po naših človeških merilih ustrezali temu, da postanejo njegovi najožji sodelavci.  Ne ne, ni iskal popolnih. Zapisano je, da je poklical preproste ribiče, da bi hodili za njim in da jih bo naredil za svoje učence. Pot, odnos z Gospodom, življenje v občestvi je torej tisto, kar v globinah oblikuje človeka, da postaja vedno bolj svoboden za nesebično darovanje.

Naj nas torej današnja Božja beseda opogumi, da bi bili ustvarjalni oznanjevalci blagovesti o Bogu. Pozorni na Gospodove čase, učljivi, preprosti in usmiljeni v ljubezni do sebe in bližnjih.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-D, s. Klara

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Vstopimo v nov teden s premišljevanjem Božje besede ponedeljka, 2. januarja 2023

Zadnji dan starega leta so nam mogočno zazvenele uvodne besede v Janezovem evangeliju: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.” Iz teh prvih vrstic tudi izvemo kdo je bil Janez Krstnik. Najprej nam pride na misel, da je bil Jezusov bratranec, kar ni povsem gotovo, zagotovo vemo, da je bil njegov sorodnik. A Evangelij po Janezu nam o Janezu Krstniku pove bistvene stvari: “Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.”

Iz svetega evangelija po Janezu

To je pričevanje Janeza Krstnika, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnikov in levitov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Si li prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?«

Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Ti, ki so bili poslani, pa so bili izmed farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ti ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.

Klic k spreobrnjenju. Že spet? Mar nismo bili že tolikokrat v preizkušnjah, mar nismo že veliko bolj ponižni kot smo bili pred leti, mar nam ne gre dobro od rok, česar se lotimo v svojem družinskem in poslovnem življenju? Kaj še? Zakaj že spet? Odgovor je preprost. Izravnavanje stez za Gospoda Jezusa Kristusa je delo, ki nima konca. Gre za vseživljenjski proces hoje za Jezusom Kristusom ali povedano drugače, za širjenje svojega življenjskega prostora, da je v njem vedno več Boga, in da postajamo kot ljubljeni tudi vedno bolj sposobni ljubiti. Premišljujmo nekaj časa to Božjo besedo v tišini, dovolimo, da se besede Janeza Krstnika dotaknejo naših src.

Kaj nam osebno pomeni Janezov klic: “Izravnajte Gospodovo pot”?

Kaj pravimo sami o sebi? Janez Krstnik je dobro vedel kakšno je njegovo poslanstvo. Kakšno je naše?

Hvala ti, Gospod, da smo vstopili v novo leto, v katerem bomo imeli nešteto priložnosti za spreobrnjenje. Pomagaj nam, da bi zmeraj vedeli kdo smo in kakšno je naše poslanstvo.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Hiding place in the Forest

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz evangelija po Mateju

“Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.” (Mt 10,17-22)

Pravkar smo praznovali rojstvo Božjega sina, zrli v jasli položeno dete, blago lučko v temi. Še so naša srca prepojena z nežnostjo skrivnostne noči, ko nas današnji praznik spomni na prvega mučenca – sv. Štefana. Zakaj nenadoma tak kontrast?
To ni poskus, da bi uničili praznik, ki smo ga pravkar obhajali, pač pa nas liturgija danes želi spomniti, kako resno je Jezusovo rojstvo. Božič ne pomeni le jaslic in lučk, ampak nas spodbuja k ljubezni do te mere, da bi zmogli darovali svoje življenje.

»Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.«
Zavedanje, da je bil Štefan pripravljen umreti za Kristusovo ljubezen, vsakega od nas spominja, da se včeraj ni rodil le nek čudežni otrok, ampak otrok, za katerega bodo mnogi raje dali svoje življenje, kot da bi ga zanikali in ne bi živeli v skladu z dobro novico o ljubezni, ki jo je prišel oznanjat.

Štefan je gotovo imel rad svoje življenje, a ko se je moral odločiti, ni zanikal razloga, zaradi katerega je sploh vredno in smiselno živeti.
Kaj je v mojem življenju res vredno in kaj ni? Je to, kar živim, vredno mojega življenja? Ali se v življenju sploh odločam, ali se prepuščam dogodkom in toku sveta, da me odnaša.

Kar je v življenju res vredno, zahteva vedno tudi odpoved in žrtev. Ponovno se zazrimo v Dete v jaslicah in se vprašajmo, kje je naše srce, kaj je res vredno našega časa, pozornosti, izbir in odločitev, morda celo cene našega življenja.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Evangelija po Luku.

V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna.
Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja.
Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel mu pa reče: »Ne boj se, Zaharija; uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.«
Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu je odgovoril:  “Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.«
Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, jim ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko so se pa dopolnili dnevi njegove službe, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl, da mi odvzame sramoto pri ljudeh.

Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Mira Rožanc
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc