Ležim v postelji, na pol sanjam in zdravim prehlad… Poleg sanj, kako sem s posteljo vred pristala na koru pri maši, ko bi morala igrati, se mi znova podijo po glavi misli: Je to slovo od tega sveta? Kateri dan na tej zemlji bo zame zadnji? Ali še bolj resno: kako želim ta dan preživeti, kajti »ne vemo ne dneva ne ure« …
Ljubi Jezus, včasih me misel, koliko časa vržem stran za nepomembne stvari, zelo užalosti in zdi se mi, da (kot pravijo za tiste, ki imamo nizek krvni tlak) živim »dolgo in nekvalitetno življenje«. Oziram se po življenjih svetnikov, mojih prijateljev in sopotnikov, privlačijo me njihovi ideali predvsem pa njihova ljubezen do Tebe. A prepoznavam nekaj, česar si mnogi ne bi mislili: hodili so »po robu«.
Že kot majhna deklica se spominjam, da sem rada hodila po robu. Naj si bo to rob pločnika, kakšen zid, kavč, igralo, stopnišče, ograja … nekaj posebnega je v tem mejnem – nekaj, kar te kljub večkratnim padcem še kar vleče, da spet poskusiš. A poleg fizičnih robov obstajajo tudi drugi – tisti, ki jih zadenemo s trmo (ubogi moji starši!), ki jim včasih pravimo prestopanje meja, ki nam in drugim okrog nas povzročajo preglavice in skrbi, včasih tudi bolečino. Pa zakaj? Zakaj bi se sploh podala na take robove? Zakaj ne bi vedno ubogala, hodila po široki ustaljeni in uglajeni poti, brez bolečin, brez negotovosti, brez … … brez življenja? Človek začuti, da je zares živ šele takrat, ko ga nekaj zaboli, ko se ga nekaj dotakne, ko izgublja ravnotežje na vrvi, po kateri hodi in ne ve, če se bo obdržal. Takrat začuti, da je življenje več kot izpolnjevanje pravil. Da, ljubezen zahteva več. Tudi stroji izpolnjujejo ukaze inženirjev. Umetna inteligenca se lahko nauči vsega, lahko nam naredi vse, ne zmore pa hoditi po robu. Torej je to le pristen izraz človeške živosti in svobodne volje, ki je pogoj za pristno ljubezen. Upiranje ustaljenemu toku dogajanja, redu iz navade, prevladujoči miselnosti, samoumevnosti in človeškim pričakovanjem – vse to je svetnike pahnilo v nemalo težav, pa vendar so ravno zaradi tega ljudje postali pozorni nanje. Spremembe, ki so jih povzročili, so marsikdaj prinesle velik družbeni preobrat, čeprav morda šele po njihovi smrti.
In ko vse moje besedičenje pogledam s Tvojega zornega kota, ugotovim, da je tanka črta med obupom in upanjem, po kateri tako radi hodimo, prav ta tvoja »ozka pot«, ki vodi v Življenje. Ko se na njej zavem, da moj obstanek ni v prvi vrsti odvisen od moje briljantnosti ampak od Tvojega usmiljenja, vidim, da si Ti pred mano. Ti, ki daješ tej poti smisel in me ohranjaš na njej. Včasih mi izročiš v roke tudi težko palico vseh mogočih življenjskih bremen, ki bi se jih najraje znebila, ker se ne zavedam, da mi prav ta palica pomaga loviti ravnotežje. Brez nje bi verjetno že zdavnaj pristala v brezupu.
Gospod, Ti veš, da upanje ni stanje, ko v blaženem veselju upamo dobiti »slaščice« večnosti, ampak je najprej hoja po tanki črti s pogledom usmerjenim v Smisel, ki je le en sam – Ti, moj Gospod Jezus Kristus!
Naj zaključim z zadnjo pesmijo, ki sva jo skupaj spisala:
HOJA PO VRVI
Moje življenje je hoja po vrvi,
a nisem jaz prvi na njej.
Nekje med poletom in srca trepetom
oziram se k Tebi naprej.
»Ne boj se življenja, v Ljubezni ni strahu,«
mi rečeš svobodno: »Ne glej zemlje prahu!
Ne boj se življenja, korak tvoj poleti,
če v mojih stopinjah si, prideš do konca vrvi.«
Moje življenje je hoja po vrvi.
Vem, v Tvoji sem krvi otet.
A ozka je brv, na njej sem kot črv
in slep še ne vidim živet.
»Ne boj se življenja, v Ljubezni ni strahu,«
mi rečeš svobodno: »Ne glej zemlje prahu!
Ne boj se življenja, korak tvoj poleti,
če v mojih stopinjah si, prideš do konca vrvi.«
Moje življenje je hoja po vrvi
In Ti si ta Prvi na njej.
Sem še v povojih in že v smrtnih bojih,
a s Tabo na cilju že zdej.
»Ne boj se življenja, v Ljubezni ni strahu,«
mi rečeš svobodno: »Ne glej zemlje prahu!
Ne boj se življenja, korak tvoj poleti,
če v mojih stopinjah si, prideš do konca vrvi.«
s. Klara Jarc