Tole ne bo poročilo o dogodku, ampak izpoved tega, kar ostaja v mojem srcu po enem zame prav posebnem vikendu.
Tik pred božičem smo imeli v Domu matere Margarete še zadnjo skupino birmancev v letu 2025. Za moje srce je bila ta skupina nekakšna krona vsega leta. Zakaj? Ker sem lahko v našem Domu prvič gostila skupino iz svoje rodne župnije, iz Javor nad Škofjo Loko. Tem krajem sem pred sedemnajstimi leti pomahala v slovo, saj sem odšla v samostan. Skupaj s čudovitimi sončnimi hribi sem zapustila tudi svoje animatorsko poslanstvo v tej in sosednji župniji. Spomnim se, da je odločitev za odhod v samostan spremljala tudi skrb, kaj bo z vsemi dejavnostmi, v katere sem vključena. Skupaj z redovnim poklicem pa mi je Gospod dal milost zaupanja, da bo On poskrbel, za vse, kar bom prepustila drugim. Z zaupanjem pa se je v moje srce naselil tudi mir in tako sem mogla svobodno stopiti na novo pot.
S svojim odhodom pa na kraje in ljudi nikoli nisem pozabila. Nasprotno, zapisali so se mi še globlje v srce in ohranila sem željo, da bi se našle prilike, ko bi lahko še kaj delala za njih, da bi lahko svojim rojakom oznanjala Kristusa in tako z njimi podelila, kakšno bogastvo je zame On, da bi tako tudi lažje razumeli mojo nenavadno odločitev. Kadar sem le lahko, sem sprejela povabilo župnika Cirila Isteniča in vsaj s kakšno uro programa prišla med domače ljudi (npr. leta 2019, ali pa dve leti kasneje). Zdaj pa sem jih res z veseljem sprejela kar doma v Repnjah v Domu matere Margarete. To so bili mladi, ki so se rodili, ko sem sama že več kot tri leta bila zdoma, celo polovica animatorjev, ki so na vikendu sodelovali, se je rodilo, ko sem že živela v samostanu. A na nek način sem vse že prej poznala: nekateri so pomanjšana kopija staršev, z drugimi sem v sorodu (ali pa v sorodu od sorodnikov), za nekatere pa po nekaj izrečenih besedah uspem locirati, kje točno je njihova hiša … Kakorkoli, vse je nekako domače in prebuja tople spomine …
… v srcu pa hvaležnost, ker Gospod izpolnjuje moje želje in svoje obljube. Ničkolikokrat sem že izkusila resničnost besed: »In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« (Mt 19,29)
Prejemam stokratno bratov in sester in sorodnikov, marsikje se čutim doma in toplo sprejeto. Ob vsem tem pričakujem v delež tudi večno življenje. In kar je sploh veličastno: sodelovati smem pri širjenju obljube večnega življenja mnogim, celo tistim, ki so mi domači v najbolj pristnem pomenu besede.
Poročila o samem poteku vikenda ne bom pisala, saj je bil tak klasičen birmanski in ste si morda že prebrali pri objavi katerega od prejšnjih dogodkov. Spregovorijo pa lahko slike v galeriji. Dodam le še: Bogu hvala za ta vikend in vse druge v leti 2025.
s. Ema Alič
s. Ema Alič in animator David
