S Frančiškom v Javorje

V prvih tednih poletja sem nekaj dni preživela na dopustu med domačimi ljudmi v svoji rodni župniji v Javorjah nad Škofjo Loko. V teh dneh me je domači župnik Ciril Istenič povabil, da bi prišla za en dan med otroke in pripravila kratek program zanje. Tako je namreč bilo tudi že pred dvema letoma.

Bil je 30. avgust 2021, ko se je ta najin dogovor udejanjil. Prišlo je nekaj manj kot 30 otrok, trije starejši osnovnošolci pa so prevzeli vlogo animatorja in jo več kot odlično izpeljali. Kako smo preživeli ta dan, kaj smo spoznali, o čem govorili?

Najprej smo se spremenili v trgovce, prodajali smo in kupovali rožice, kamenčke in razne preproste majhne posebnosti iz narave. Le zakaj? To nam je pomagalo vživeti se v svet Petra Bernardoneja in njegovega sina Frančiška Asiškega. Posebej prvi se je gnal, da bi pridobil čim več bogastva in denarja. Drugi pa je sčasoma spoznal, da kopičenje bogastva, uživanje materialnega sveta in zemeljska slava ne prinesejo pravega veselja in srčnega miru. Frančišek je začel iskati nekaj več v preprostosti, uboštvu, molitvi, delu z lastnimi rokami. Kaj je sledilo temu?

Bog je Frančiška noro navdušil, še posebej v trojem. Prevzelo ga je, da se je Bog, vladar nebes in stvarnik sveta, človeku tako približal, da je tudi sam postal človek. Da bi to Frančišek še bolj dojel in približal tudi drugim, je postavil jaslice. Mi smo jih imeli na sestavljankah. Drugo, kar je bilo Frančišku presunljivo, smo odkrili v cerkvi na postajah križevega pota. Mar ni velik izraz ljubezni to, da je Božji Sin sprejel trpljenje in zelo sramotno smrt na križu?

Tretje, kar je Frančiška prevzelo, pa smo okušali tudi mi. To je Božja navzočnost med nami v evharistiji. Dobro smo se pripravili, potem pa smo imeli pol ure molitve pred izpostavljenim Najsvetejšim. Ta čas je minil, kot bi mignil. Slavili smo Boga s pesmijo, molili v tišini. Vsak pa se je tudi spoštljivo približal monštranci ter tam kleče molil in častil Boga.

Po molitvi so bili naši želodci že zelo zgovorni in z veseljem smo pojedli kosilo, ki ga je skuhal gospod župnik. Tudi na sladico ni pozabil. Po kratkem predahu smo razmišljali o tem, kaj naredi človek, ko spozna in doživi, kako je Bog dober in kako ga ima rad. Žene ga med ljudi, da bi tudi njim tako ali drugače povedal o tem. Temu rečemo oznanjevanje. Oznanjale so žene, ko so našle odvaljeno skalo od groba, oznanjali so apostoli in oznanjali so Frančišek in njegovi bratje. Bomo oznanjali tudi mi? Frančišek je spodbudil, naj oznanjamo vedno, če je treba, tudi z besedo. Kako vse je mogoče oznanjevati, so otroci skušali pokazati s plakati, ki so jih izdelali.

Čeprav sem bila ta dan sama kot oznanjevalec v Javorjah, pa so na neki način tudi otroci in drugi domačini oznanjali meni. Iz njih sije odprtost za evangeljsko oznanilo in pripravljenost, da oznanjajo s služenjem. Znajo videti potrebo bližnjega in v mojem srcu odzvanja molitev, da jih Božja milost tako podkrepi, da bi svoja srca vse življenje odpirali za Božje in za to, kar Bog želi vsaditi v vsakega od njih.

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: kateheza, novice
Oznake: kateheza, novice
Prejšnji prispevek
Zapojmo skupaj
Naslednji prispevek
Srečanje pastoralne skupine
Meni