Čakam Te kot Simeon (prim. Lk 2,25-35)

besedilo in glasba: s. Klara Jarc
fotografije: s. Martina Štemberger

Pesem je molitev ob odlomku iz Svetega pisma:
Lk 2,25-35: Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:
»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
po svoji besedi v miru,
kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
luč v razodetje poganom
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

ČAKAM TE KOT SIMEON

Čakam Te kot Simeon tedaj,
ko v svojem starem templju je doživel raj.
Ko Te Mati je prinesla,
je odložil svoja vesla,
saj oči zagledale so Luč sveta.

Slutim Te kot Simeon tedaj,
ko Duh privedel ga je, sam ne ve še, kdaj.
Ko Te je sprejel v naročje,
se končalo je pobočje,
saj pogled je z vrha bil dih jemajoč.

Ljubim Te kot Simeon goreč!
Bil zanj si mir, a v ognju drugih vidi meč,
ki presunil bo Devico,
Božjo Mater in Kraljico,
da se razodene misel mnogih src.

Verujem, kot Simeon tedaj,
ko v Tvojem je uboštvu videl nekdaj izgubljeni raj.
Naj Te tudi jaz zagledam,
naj se vedno bolj zavedam,
da prihajaš k meni danes kot tedaj.