Carlo Acutis ali življenje z Bogom kot resnična svoboda in sreča

O tem mladeniču te dni veliko slišimo in beremo. Na današnji dan je bil razglašen za blaženega in s tem vsem kristjanom podarjen kot zgled in priprošnjik. Ne bom pisala o njem, le nekoliko bi razgrnila svoje razmišljanje ob tem blaženem.

Ko sem ga odkrila, pred morda dvema letoma, me je najprej nagovorilo to, da sva praktično vrstnika. Celo dobro leto je mlajši od mene. Carlo je zbolel in umrl v svojem šestnajstem letu. Danes mu je Cerkev uradno priznala, da je v teh letih dozorel za nebesa.

“Računalniški genij v nebesih” je naslov njegovega življenjepisa. Naslov, ki gotovo pritegne mladega človeka, a mene je bolj kot to nagovorilo njegovo življenje samo. Ko je dovolj dozorel, je vzel Jezusa za svojega življenjskega sopotnika. Dal mu je posebno mesto v svojem življenju. Sveta maša je našla prostor v njegovem dnevnem redu; trudil pa se je, da ne bi bil tam le navzoč, ampak bi jo prepletal z življenjem in življenje z njo. Preučevanje in premišljevanje evharističnih čudežev izvira iz te drže. Ko Boga spustiš v svoje življenje, pa ga On sam preoblikuje, da postajata vedno bolj povezana na povsem nevsiljiv način. Živeti z Bogom je nekaj povsem naravnega, nas uči Carlovo življenje. Tako je bilo tudi povsem naravno, da je svoje darove in spretnosti uporabljal za širjenje tega, kar je izpolnjevalo njegovo življenje.

Privlačen naslov knjige o njegovem življenju je vsekakor potreben. Saj večkrat slišimo, kako ni bilo najbolje, da so včasih svetnike slikali predvsem ali samo v pobožnih držah z milimi obrazi in jih tako pogosto prikazovali kot nekako nadčloveške. S tem pa so nam, ki padamo pod vsakdanjimi pogosto banalnimi skušnjavami, vzbujali predstavo, da nas svetništvo presega in nismo poklicani zanj. Želim pa si, da se pri Carlu ne bi ustavili le ob njegovi normalnosti (računalništvo, kavbojke ipd.), pri tem pa pozabili na njegovo iskreno in pristno pobožnost, ki jo je gojil do evharistije in Device Marije ter njegovo iskreno predanost Cerkvi. Mlademu človeku pa privoščim, da ob njem spozna, da življenje z Bogom ni breme, ampak resnična svoboda in sreča. Ne bojmo se predati življenja Bogu.

s. Ema Alič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Hvaležnost
Naslednji prispevek
Nebeški dress code*
Meni