120 let je minilo, odkar je s tega sveta odšla bliže k Bogu naša ustanoviteljica M. Margareta Puhar (6. marec 1818-6. marec1901). Pred svojim odhodom v večnost je že gledala sadove svoje življenjske zgodbe. Na dvorišču samostana v Strossmayerjevi ulici v Mariboru je s svojega bolniškega naslonjača na balkonu veselo spremljala živ-žav razigranih otrok.
Ko je leta 1864 prišla kot šolska sestra v Maribor, je videla na ulici veliko zapuščenih otrok. Ljubezen do teh revežev se ji je zbudila s tako močjo, da je sklenila te otroke sprejeti k sebi in jih vzgojiti v dobre kristjane ter jim dati vsaj osnovno izobrazbo. Po vzgoji in izobrazbi se bo uresničevalo Slomškovo naročilo: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.
Prečute noči v molitvi, izročitev vsega v Jezusovo Srce, pripravljenost na težave, zaupanje v Božjo previdnost je priklicalo Božjo naklonjenost. Navdihuje nas preprostost njene duhovnosti, ki je dosegljiva vsakomur.
Njena gorečnost je kmalu pritegnila slovenska dekleta, da so se ji pridružila. Iz skromnega začetka je hitro zrasla razvejana dejavnost. Vzgoja, izobrazba: internat, osnovna šola, učiteljišče; pozneje še bolniška oskrba vojnih ranjencev.
To je prva redovna ustanova, ki je nastala v Sloveniji in se razširila po svetu.
Če bi M. Margareta danes, po stoletju in več, pogledala na ta svet, bi videla, da njene sestre delujejo drugače. V Jugoslaviji je po drugi svetovni vojni nova državna oblast ukinila vso dejavnost šolskih sester. Vzgojo in šolo je prevzela država s poslopji vred. Sestre so se razkropile in se šele po veliko letih zbrale v urejene skupnosti. Po petdesetih letih pa je bila vrnjena celo materna hiša s cerkvijo. Vendar so sestre ostale zveste temeljnemu namenu, namreč da pomagajo tam, kjer jih ljudje najbolj potrebujejo.
In še nekaj bi našla, kar v življenju ni izkusila, to je pandemijo koronavirusa, s katerim se bojujejo skoraj vsi zemljani. Tudi to od sester zahteva veliko spretnost prilagajanja razmeram.
s. Mihaela Berčon