Na tretjo postno nedeljo beremo evangelij o srečanju Jezusa in Samarijanke pri Jakobovem vodnjaku v Sihemu (Jn 4,5-42).
Žena vsak dan prihaja po vodo. A nekega dne sreča Jezusa, ki tam sedi »utrujen od poti«. Ko jo prosi: »Daj mi piti«, se zelo začudi, ker jo nagovori neznanec. S to Jezusovo prošnjo se začne pogovor med njima. »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč niso hoteli imeti stika s Samarijani.) Jezus ji odgovori: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Ko sliši za živo vodo, to še bolj pritegne njeno pozornost – imela bi neusahljiv studenec, da ji ne bi bilo treba hoditi vsak dan po vodo. Toda Jezus govori o drugačni vodi.
Ko se žena zave, da govori s prerokom, mu zaupa svoje življenje ter mu začne postavljati vprašanja o veri. Jezus ji razodene, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga »v duhu in resnici«.
Žene se dotakne veliko Jezusovo spoštovanje. Na koncu ji namreč celo zaupa – kar je sicer storil zelo redko –, da je Mesija. In ona se vrne v mesto in vsem oznanja, koga je srečala.
Vsak od nas se lahko poistoveti s Samarijanko. Jezus nas še posebej v tem postnem času čaka, da nam spregovori na srce. Odprimo se Božji besedi, da bi kot žena ob vodnjaku srečali Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam govori: »Mesija sem, tvoj Zveličar.«
Ob Božji besedi se mi je utrnila molitev:
Moj Gospod in moj Bog,
žejna sem.
Močno me žeja po vodi,
po kateri nikoli več ne bom žejna,
po vodi, ki mi jo lahko daš samo ti.
Napolni moje roke z darovi svojih rok,
napolni moja usta z besedami svojih ust,
napolni moje srce z ljubeznijo svojega srca.
Naj v meni žubori izvir, ki si ti sam,
da bom živela iz tvojega življenja
in se bo to življenje razlivalo do vseh ljudi,
da bomo vsi eno v tebi,
sedaj in v večnosti,
moj Gospod in moj Bog.
s. Mira Rožanc