Šesta velikonočna nedelja
Evangelij: Jn 14,23-29
V evangeliju, ki ga beremo na šesto velikonočno nedeljo, v nedeljo pred Jezusovim vnebohodom, se Učenik poslavlja od apostolov. Zagotavlja jim, da bo kljub odhodu ostal z njimi. Pogoj za to navzočnost pa je ljubezen. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Ljubezen, ki izpolnjuje Jezusove besede. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« V takem človeku bosta prebivala Oče in Sin. »… Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23)
In kako naj Jezusovi apostoli ohranijo vse njegove besede, ki naj bi se jih držali? Kako naj se spomnijo vsega, kar jih je učil? Človeško gledano je to nemogoče. Toda Jezus jim pride naproti, obljubi pomoč – Svetega Duha, ki jim ga bo Oče poslal v njegovem imenu, da jih bo učil in spomnil vsega, kar jim je povedal (prim. Jn 14,26). Po daru Svetega Duha bodo razumeli tudi nerazumljive skrivnosti.
V današnjem evangeliju Jezus govori tudi o miru. »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« (Jn 14,27)
O kakšnem miru govori tukaj Jezus? Ne o zunanjem miru, ki je odsotnost vojn in sporov med ljudmi ali različnimi narodi. Govori o drugačnem miru, o tistem notranjem, o miru srca, o miru človeka s samim seboj in z Bogom. To je tisti mir, po katerem najbolj goreče hrepeni vsak človek.
To je mir, ki ga podarja Sveti Duh, ko se mu prepustim, da me on vodi. Mir, ki ga občutim kljub trpljenju. Gospod mi ga ne odvzame, a mi daje moč, da ga sprejmem in nosim skupaj z njim. Popoln mir, ki ga ne bo nič skalilo, pa bo šele v nebeškem Jeruzalemu (2. berilo).
s. Mira Rožanc
Prvoobhajilni oltar pri sv. Leopoldu Mandiću na Ptuju, 21. 5. 2022 Foto: s. Polonca Majcenovič