Drobtinice, ki padajo z mize

Evangeljski odlomek 20. navadne nedelje med letom opisuje srečanje Jezusa in kanaanske žene. Na poznobaročni sliki Mattia Pretija iz leta 1660, je jezusov pogled usmerjen h gledalcu. Kot da bi želel slikar s sliko povedati, da so Njegove besede kanaanski ženi namenjene nam.

Besedilo preberimo ne samo enkrat, da bomo lahko zares vstopili v dogajanje, spoznavali in ponotranjali Jezusove drže, razumeli odnose, zajemali vero ob veri kanaanske žene in čutili materinsko ljubezen, ki se ne zmeni za pravila in zapovedi.

Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

(Mt 15,21-28)

Premišljujmo: “Jezus, čemu si se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino?”

Besedilo pred tem odlomkom nam da odgovor. Umaknil si se pred tem: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (Mt 15,8-9).

Jezusov umik napoveduje bližino. Nikoli ne ostane samo odmaknjen. Imamo to osebno izkušnjo “umika Boga”, ko nismo takoj vedeli ali čutili kaj se dogaja, čemu ni Boga, kam je vendar odšel?

Ženi iz Kanaana, tej poganki, ki se po vseh pravilih in zapovedih Izraela ni imela nobene pravice izreči svojih potreb in želja, Izraelov Odrešenik prisluhne. Ne takoj. Ga zanima ali so učenci doumeli, kar jim je povedal malo prej in zato nekaj časa molči? Pove jim: “Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka” (Mt 15,18).  Iz srca te žene pa je privrela stiske in neskončno zaupanje: “Kako mi ne bi nekdo, ki je znan po svoji prijaznosti in sočutju pomagal?” Ne, učenci niso doumeli, ženo so želeli odgnati.

Pogledam v svoje srce: “Jezus, Ti zaupam?” Pogovoriva se kot brat in sestra, kot ženin in nevesta: “Prosim Te, da bi znal biti Božji otrok, poln vere, poln zaupanja, a tudi vztrajnosti, ki je tej ženi pomagala, da se ni dala odgnati Tvojim učencem. Prosim, da sam nikoli ne bi odganjal nikogar, ki hrepeni po Tebi, od Tvoje mize. Ne z besedo, ne z zgledom. Prosim Te, da bi delil kruh z drugimi. Prosim Te, da bi si želel Tebe deliti z drugimi, drugačnimi, v mojih človeških očeh nevrednimi.”

Pustim Besedi, da odmeva. Poslušam, molim in Te slavim.

Morda mi bo v pomoč pri molitvi tudi posnetek tega evangeljskega odlomka.

s. Polonca Majcenovič

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Marijino vnebovzetje
Naslednji prispevek
Pogum za nove korake
Meni