Frančišek in Marija

Od septembra 2023 do marca 2024 se je preko aplikacije Zoom odvijala Mesečna frančiškovska formacija, ki je obsegala sedem predavanj, s katerimi so različni predavatelji osvetlili nekatere vidike duhovnosti sv. Frančiška Asiškega. Marca je s. Martina Štemberger pripravila razmišljanje o Mariji in Frančišku. V mesecu maju poglabljamo molitev in poznavanje naše nebeške matere Marije, zato ob tej priliki objavljamo skrajšano obliko marčevskega predavanja. Celoti pa lahko prisluhnete na tej povezavi.

 

Prve besede molitve Zdrava, Marija, ki smo se jo naučili že kot otroci, so v velelniku: Veseli se! Vsakič ko molimo Zdrava, Marija, slišimo imperativ, s katerim je Bog vstopil v Marijino življenje. Veseli se! Bog vstopi v človekovo življenje z imperativom veselja; prva stvar, ki jo želi svojim otrokom, ni zvestoba, ni vera, ni pokorščina, ampak je veselje – veselje, ki izvira iz tega, da se čutimo ljubljeni otroci, in tisti, ki jim je odpuščeno. On, Najvišji, vsako dobro, najvišje dobro je gledal našo zgodovino in se odločil, da vstopi vanjo. On je videl moje in tvoje življenje in se začel zanj zanimati. Besede te molitve govorijo, da je življenje sveta gledano z ljubeznijo.

Frančišek nam lahko pomaga videti, kako se Marija umešča v našo zgodovino. Da se je asiški ubožec rad zatekal k Mariji, vidimo iz njegovih spisov in biografij. V njegovi molitvi ima Marija posebno mesto. Ustavimo se pri molitvi Pozdrav blaženi Devici Mariji (FPozM), ki ji pravimo tudi Frančiškova Zdrava, Marija. To je hvalnica, ki spominja na molitev Zdrava, Marija, ki pa jo je Frančišek obogatil z besedami iz drugih marijanskih molitev ter z besedami iz Svetega pisma. Svetopisemski in liturgični odmevi pa ne zakrijejo Frančiškovega navdiha. Ta molitev je pesem duše, ki izraža polnost vere in ljubezni do Božje Matere, saj – kot pravi Tomaž Čelanski – je »Jezusovo Mater obdajal z neizrekljivo ljubeznijo, ker je rodila našega brata Gospoda veličastva. V njeno čast je prepeval posebne hvalnice, povzdigoval molitve, podarjal ji je toliko takšnih čustev, da jih človeški jezik ne more izraziti« (2 Čel 198). Čelanski v prvem uradnem življenjepisu pravi, da je Frančišek po spreobrnjenju »hvalil Boga in njegovo Mater, slavno Devico« (1 Čel 10). Izraz »hvalnica« je tu treba razumeti kot »verska pesem«, saj je za Frančiška edino Gospod »vreden (…), da prejme hvalo, slavo in čast in češčenje« (FHur 2). Na »sveto Božjo mater Marijo«, ki postane Gospodov tempelj, in skupaj z njo na vse »svete kreposti«, ki njegove vernike združujejo z Bogom, Frančišek gleda kot na čudeže, ki jih je storil tisti, ki je »polnost milosti in vse dobro«: njemu torej »hvala, hvalnica«, Kristusovi Materi pa ljubeč in spoštljiv »pozdrav«, ki je za »vse rodove« odmev pozdrava nadangela Gabriela. Tak pozdrav Mariji je vzvišeno stanje, ko Frančišek ljubezen kontemplira, poje … in tako »glasnik velikega Kralja« postane pevec ponižne služabnice, ki jo je Bog povzdignil v dostojanstvo kraljice: »Pozdravljena, Gospa, sveta kraljica, sveta Božja mati Marija« (FPozM 1). Med besedi, ki sta prišli iz ust nadangela Gabriela, pozdravljena in Marija, Frančišek vstavi odmev drugih marijanskih molitev: Pozdravljena, Kraljica in Zdrava, o nebes kraljica, da bi prišel do srca marijanske skrivnosti, ki pa je: »Sveta Božja mati Marija«. Takoj zatem se skrivnost odpre zgodovini odrešenja: »Marija, ki si devica postala Cerkev« (FPozM 1). Kakor je Marijino naročje najčistejši tempelj, v katerem je »Beseda postala meso in prebivala med nami« (Jn 1,14), tako je Cerkev za Frančiška predvsem kraj, v katerem se ponavlja čudežni dogodek učlovečenja Božjega Sina: »Glejte, vsak dan se poniža, prav tako kot takrat, ko je ‘s kraljevskega prestola’ (Mdr 18,15) stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke« (FOpom I,16-18). Tako je Marija, ki je prva sprejela Božjega Sina in ga naredila navzočega v svetu, »devica postala Cerkev« (FPozM 1).

Z besedami »Izbral te je najsvetejši Oče nebeški in te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinom in Svetim Duhom Tolažnikom« (FPozM 2) Frančišek povzema dogodek oznanjenja, ko je Očetova »izbranka« pomirjena: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30). In Devica-Cerkev je posvečena s hkratnim spustom Svetega Duha in Sina vanjo, spet po angelovih besedah: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,35).

Po tem Frančišek kot v ekstazi premišljuje o nedotaknjenem čudežu žene, ki jo je Bog Oče od vekomaj izbral za bivališče svojega Sina Jezusa: »V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro« (FPozM 3). Marija je polna milosti ob angelovem pozdravu: Božji Sin, v katerem »telesno prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2,9), je v njenem telesu, zato jo resnično preplavi »vsa polnost milosti in vsega dobrega«, kajti samo Bog je »dobro, vsako dobro, najvišje dobro«.

O Božji Materi in Cerkvi so govorili preroki, ko so govorili o »kraju Njegovega bivanja«, pri tem pa so omenjali starodavne »kraje« Božje navzočnosti med njegovim ljudstvom. V Mariji pa lahko kristjan končno zre in pozdravi resničnost: »Pozdravljena, njegova palača! Pozdravljena, njegov tabernakelj! Pozdravljena, njegovo domovanje!« (FPozM 4). Frančišek omenja kraje navzočnosti Boga med Izraelci: tempelj je kraj, kjer je Bog vedno navzoč sredi svojega ljudstva. Lepa Marija, celo prelepa, bivališče, kjer se Bog pusti srečati! Od učlovečenja naprej se lahko Bogu približamo po Mariji. Marija je varna pot, varen kraj, prostor, kjer se lahko živi, v njej se Bog pusti srečati. David ni mogel zgraditi hiše za Izraelovega Boga, a tudi Salomon ni zares zgradil »hiše« za Gospoda, ki »ga ne morejo obseči nebo in nebes nebesa«, niti »kraljeve hiše zase« (prim. 2 Krn 2,5.11): Bog je namreč sam zgradil tempelj, tabernakelj in palačo zase in za Davidove potomce, ko si je njegova večna »modrost naredila hišo« (Pr 9,1) v devici Mariji, prvem jedru tiste Cerkve, v katere naročje so poklicana vsa ljudstva sveta.

V Frančiškovi molitvi starodavni simboli končno preidejo v resničnost: »Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati!« (FPozM 5). Mati je oblačilo, ki Stvarnika obleče, zagrne njegovo meso. Marija je prostor, kjer je Bog zaščiten, kjer ga greje ljubezen te žene, ki moli; je prostor, v katerem Bog počiva, ker v njem najde vse, da se lahko naseli, si odpočije. Marija postane Gospodovo »oblačilo«, ko se v njej izpolni skrivnostna beseda preroka Jeremija: »Kajti Gospod je ustvaril nekaj novega v deželi: žena obdaja moža!« (Jer 31,22), kot oblačilo obdaja tistega, ki ga nosi. Skrivnostni simboli so se razblinili, Bog se je končno »ozrl na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48) in jo naredil za mater sina, ki »bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega« (Lk 1,32). Dekla je služkinja, ki živi v gospodovi hiši, v tesnem stiku z njim, mu pripada: odločilni lik Marije je, da je navzoča v zgodovini, ranjena kot služabnica, brezmadežna dekla.

Od neponovljivega dogodka med Bogom in Marijo Frančišek preide k razmišljanju o čudežih, ki jih Gospodov Duh nenehno uresničuje v srcih svojih vernikov: »(Pozdravljene) vse ve svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste« (FPozM 6). K. Esser ugotavlja, da naj bi ta zadnji del Pozdrava blaženi Devici Mariji na svoj način pomenil sklicevanje na to, da postanejo Kristusove matere tisti, ki verujejo v Boga oz. so Bogu zvesti. V Marijini rodovitnosti se uresničuje prva in najvišja deviška rodovitnost Cerkve. Tisti, ki želijo v svetu z nenehnim delovanjem Svetega Duha obnoviti čudež rojstva Božjega Sina, se morajo zgledovati po njeni veri, ponižnem uboštvu in ljubezni.

Iz izrazov, ki jih je Frančišek uporabil v Pozdravu blaženi devici Mariji, lahko vidimo zanimivo mistično pojmovanje Cerkve. Sklepamo lahko, da Frančišek v Mariji kot v prototipu vidi povzete glavne značilnosti Cerkve. Nazive, ki jih uporabi za Marijo, lahko uporabimo za Cerkev in domnevamo, da je po Frančiškovem mnenju tudi Cerkev izbrana in posvečena od Trojice, je Božje bivališče na zemlji in nosilka Kristusa in njegovega evangelija vsem ljudem, mora biti ponižna dekla in rodovitna mati Božjega življenja na zemlji.

 

Literatura

  • Carlo Paolazzi, Letteratura degli Scritti di Francesco d’Assisi, Milano 2015.
  • Simone Ceccobao, Maria con gli occhi di san Francesco. Un itinerario di fede e di preghiera, Santa Maria degli Angeli 2018.
  • Fernando Uribe Escobar, L’identità francescana. Contenuti fondamentali del carisma di san Francesco d’Assisi, Milano 2019.

s. Martina Štemberger
s. Martina Štemberger

 

 

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Jezus odhaja, da pride Tolažnik:⁠ ⁠⁠Jn 16,5-11⁠ (pripravila s. Polonca Majcenovič)