Apostol Pavel je v pismu Galačanom zapisal: »Ko je nastopíla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene.« V evangeliju Lk 2,16-21 pa beremo, da »so pastirji tisti čas pohiteli v Betlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli«. Kar jim je bilo povedano o otroku, so videli in o tem pripovedovali. »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«
Ustavim se ob pastirjih in Mariji. Pastirji pohitijo na pot, vidijo, se čudijo in pripovedujejo. Zdi se, da vse to sprejemajo površinsko. Kakšno nasprotje temu je Marija! Sveto pismo pravi, da je vse besede ohranila in jih premišljevala v srcu. Dogodke sprejema s srcem, ne površinsko. Tiha in pozorna skuša razumeti, kaj Bog hoče od nje dan za dnem. Je žena redkih besed. V Svetem pismu komajda najdemo kakšno njeno besedo. S tišino srca, ponižnostjo in nežnostjo spremlja dogodke. Ponižnost in nežnost nista kreposti slabičev, temveč krepkih. To je pravi način, kako sprejeti božji dar. Samo kdor gleda s srcem, dobro vidi.
Zrimo in okušajmo ta dar s srcem in ponižnostjo.
Ali znam gledati na druge s srcem? Ali imam v središču srca Gospoda?
Prvi dan leta začnemo s praznikom Marije, Božje Matere. Ali nam želi Cerkev s tem pokazati, kako naj živimo in sprejemamo božji dar? Sporoča nam, naj, kot Marija, v ponižnosti in odprtosti srca poslušamo in ohranimo božjo besedo v svojem srcu ter vsak dan znova rečemo: zgodi se tvoja volja. Obhajanje praznika Marije, Božje Matere, nas tudi spominja, da imamo Mater, da nismo sirote. Smo božji otroci, smo bratje in sestre in ji pripadamo.
Naj nas skozi vse leto spremljajo in spodbujajo besede iz 4 Mz 6,22-27:
»Gospod naj te blagosloví in te váruje.
Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.
Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.«
Sveta Mati Božjega Sina! Prosi za nas, romarje skozi čas, pomagaj nam hoditi po poti miru.
Amen.
s. Terezija Tomazin
Roudnice Madonna, c. 1385–90, Mojster Třeboňskega oltarja, Češka.