Izgubljeni sin je šel svojo pot. Vse je zapravil. Ni pa zapravil tistega, kar se zapraviti ne da: očetove ljubezni. Zavrgel jo je, a ona je pri domačen ognjišču tlela naprej. Oče je čakal sina in ga rad sprejel. Mar ni lepo, da poznamo tudi mi takšnega očeta, Nebeškega Očeta?
Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!