Za nami so res posebni dnevi. Baklo bolezni smo si delile silovito hitro. Naenkrat je ležalo skoraj polovica sester. Še dobro da se nam je zaradi taizejskega srečanja pridružila sestra Klara iz Maribora, ki je opustila nekaj taizejskega dogajanja ter priskočila na pomoč pri strežbi bolnim, in da sem sama svoje odležala že kot darilo svetega Miklavža. Ob skorajšnjem koncu bolezenskega stanja v naši skupnosti se lahko predvsem zahvalim Bogu, ki nam je naklonil polno vrečo darov potrpežljivosti in moči, da smo ves čas situacijo sprejemale mirno in brez vsake panike. Medtem ko se stanje v skupnosti normalizira, sama zbiram misli in z njimi dragocene darove tega dvakrat svetega časa.
Od božiča naprej smo imele v gosteh sedem taizejskih bratov. Bratje so bili res bratje. Pozorni, preprosti, sproščeni in naravni, skrbni … kot sem napisala: pravi bratje. Kljub jezikovnim preprekam smo se vse dogovorili, lepo razumeli, se bogatili in dopolnjevali. Vsak dan znova so me presenetili s svojo preprostostjo, pozornostjo, praktičnostjo.
Mlajšim sestram se nam je kljub vsemu uspelo pridružiti nekaterim taizejskim molitvam in pogovornim skupinam v Vodicah in, hvala Bogu, zadnji molitvi v Stožicah in nato silvestrovanju. Skratka kljub posebni situaciji doma smo bile tudi močno vpete v taizejsko dogajanje.
Taize me nagovarja z dveh vidikov. Prvo me vodi v prepričanje, da je za njegovim nastankom in življenjem močna volja in delovanje Svetega Duha: preprosta vasica postane stekališče romarjev, v prvi vrsti mladih, ki iščejo mir, ki iščejo Boga. Tam bratstvo živijo možje nabrani iz vseh koncev sveta. Drugo posebne omembe vredna pa je ekumenska nota Taizeja. Kaj je večji ekumenizem kot to, da kristjani skupaj molimo? In to se dogaja v Taizeju. K temu vabijo bratje, v prvi vrsti mlade iz vsega sveta! Da, ekumenizem v svoji »najodličnejšosti« (za potrebe tega prispevka, sem izumila novo besedo – saj se strinjate, kajne?) je skupna molitev.
A moje srce išče dalje. Misli se mi vseeno sučejo okrog tega, kar navadno izpostavljamo kot tisto, kar nas kristjane med seboj ločuje: predvsem na drugačen pogled na evharistijo in zakramente ter različno mesto, ki ga namenjamo Svetemu pismu. A tokrat mi je bilo dano videti malo drugače.
Da bi vam te svoje misli predstavila, mi dovolite, da z vami podelim nekaj znanja, ki sem ga pridobila ob študiju teologije. Bilo je prve mesece na fakulteti. Zdi se mi, da sem začela študij s kar dobro podlago (zahvaljujoč župniku, ki nas ni učil »samo nekih lepih zgodbic«, ampak si je upal z veroučenci pogledati tudi globlje v dogmatiko), zato me je presunilo, celo malce užalostilo ali razjezilo, da sem se eno (po mojem takratnem in sedanjem doživljanju) zelo pomembno stvar za katoličana naučila šele tedaj. To je pet realnih Kristusovih navzočnosti. Do tedaj sem vedela le, da je Kristus navzoč v evharistiji. Poglejmo torej še ostale štiri.
- Prva je torej evharistija.
- Druga je Kristusova realna navzočnost v ostalih zakramentih. Ko smo pri spovedi, ko prejemamo bolniško maziljenje (in tako dalje) je Kristus v resnici tam. On sam deluje tudi kadar kdorkoli podeljuje krst v sili.
- Tretja je realna navzočnost v duhovnikovi osebi pri bogoslužju. On je glavni liturg. Pri bogoslužju v duhovniku ne deluje človeška oseba (Jože, Franci, Matej …), ampak Kristus sam.
- Četrta je, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo, saj je to Božja beseda, torej beseda, ki jo govori sam Bog, ki je navzoč, ko nas hrani s to duhovno hrano. Navzoč je tudi, ko se Božja beseda s pridiganjem oznanja, še posebej če jo pridigar meditira. Božja navzočnost torej prihaja k tistemu, ki besedo zvesto oznanja in k tistemu, ki jo v veri prejema.
- Peta realna Kristusova navzočnost pa se dogaja, kadar Cerkev moli in poje. »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi,« (Mt 18,20) pravi Kristus. Kristus je v vernikih, ki se zbiramo k bogoslužju, ki se zbiramo v moči skupne vere in ljubezni. Tako verniki postajamo sveti tempelj in prebivališče Boga.
Kako me to vodi do ekumenizma?
Katoličani se hitro lahko ustavimo ob misli, da imajo protestantki verniki osiromašeno krščanstvo. Tega ne zanikam. Evharistija, ki je vir in vrhunec krščanskega življenja, pa tudi drugi zakramenti so veliko bogastvo, za katerega so protestantski verniki gotovo prikrajšani (pišem z očmi katoličana, seveda). A naj spomnim na malo prej zapisano: šele na teološki fakulteti sem se naučila in močno zavedela Kristusove navzočnosti ob prebiranju, oznanjevanju in premišljevanju Božje besede. Šele tam me je presunilo, kako realno in otipljivo je v resnici Kristus navzoč, ko se zberemo kot verniki, v imenu vere in da bi slavili Boga. Takrat je On med nami, tako realno kot pri sveti maši (ne pa tudi materialno, seveda, da ne bo kakšne zmote). Kako to, da sem tako dolgo morala čakati, da so mi povedali za to?
Kaj je torej ekumenizem?
Učim se od naših bratov protestantov. Učim se ob tem, ko vidim, kako resno jemljejo Božjo besedo zapisano v Svetem pismu. Učim se, ko opazujem, kakšno mesto ji dajo, da bi »počrpali« čim več bogastva, ki je v njej. Morda jih prav »osiromašenje« ob umanjkanju sprejemanja bogastva iz evharistije in zakramentov spodbuja k temu, da bolj zares odprejo srce Božji besedi. In pri bratih protestantih dobim veliko lepih zgledov, kako živeti bratstvo, ki je občestvo s Kristusom. Da, pri tem dvojem pa smo se, ko gre za prakso, v primerjavi s protestanti katoličani pustili malce osiromašiti.
Na fakulteti sem kratek čas imela tudi sošolca potestanta, ki je trdil, da protestanti, ki sprejemajo ekumenizem, niso pravi protestanti. Kaj bi mu rekla danes? Ekumenizem je to, da skupaj molimo. Ekumenizem je to, da lahko sedimo za isto mizo, odpremo temo, kjer si nismo edini, pa se vendar spoštljivo poslušamo, kajti vemo, da bomo kasneje kljub svoji needinosti molili drug za drugega. Ekumenizem je to, da bi drug drugemu privoščili še več Božje navzočnosti in smo malce žalostni, ker jo ne eni ne drugi ne sprejemamo v polnosti.
Vse to mi je del letošnji novoletni Taize v Ljubljani.
In prišel je dan, ko se je bolezen poleg nas sester dotaknila še našega samostanskega duhovnika. In to je pomenilo za nas dan brez svete maše. Najprej se mi je zdelo, da bo to v dnevu pustilo praznino. A prav spoznanja zadnjih dni so me nagnila k temu, da sem se raje zahvalila Gospodu za priložnost, da se bolj odprem za njegovo prav tako resnično navzočnost v Božji besedi in še na poseben način v sestrinski skupnosti. Saj smo skupaj zbrane kot Bogu posvečene. Živimo za istimi zidovi zaradi vere, ki jo imamo, zaradi Besede, ki se nas je dotaknila in premaknila naša srca. Skupaj smo, da bi slavile Boga in da bi živele v Božji navzočnosti. Hvala, Kristus, da si med nami.
s. Ema Alič
s. Ema Alič
