Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimaj, Timajev sin, sedel ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti:
„Jezus, Davidov sin, usmili se me!“
Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil:
„Davidov sin, usmili se me!“
Jezus je obstal in rekel: „Pokličite ga!“
Poklicali so slepega in mu rekli: „Le pogum, vstani, kliče te!“
Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.
Jezus ga je vprašal: „Kaj hočeš, da ti storim?“
Slepi mu je dejal: „Rabuní, da bi spregledal!“
Jezus mu je rekel: „Pojdi, tvoja vera te je rešila!“
Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
(Mr 10,46-52)
Ne gre prezreti poguma v prošnji slepega berača: „Da bi spregledal.“
Če vidiš, se moraš soočiti. Svetloba te bo preoblikovala – dala ti bo rasti v svobodi in tisti božji ‚nespametni‘ modrosti. V tvoji osebi bo ostajalo vedno bolj tisto, kar je pravo in resnično.
V tem, kjer in kakor si – v vsej neprizanesljivi dejanskosti – je zate pripravljeno odrešenje.
Kolikršno je že brezno tvoje bede – ne obotavljaj se zaklicati h Kristusu!
Se ti zdi predaleč, previsoko? Prav blizu je, glej, pred vrati stoji in trka.
Neskončno večji je od vsake tvoje bede, od vsake tvoje stiske, more te ozdraviti.
Potrebuje pa tvoje privoljenje.
Edino, kar ti lahko odtegne odrešenje, je to, da nočeš. Edino, kar te lahko pogubi, je to, da bolj ljubiš slepoto kakor jasen pogled, bolj temo kakor luč. Edino, kar te more zares osiromašiti, je okostenelost v omejenosti svojega pogleda, ki je ponekod še izkrivljen. Edino, kar te bo pustilo bosega in golega v životarjenju je to, da se otepaš resnice, da odrekaš zaupanje tistemu, ki te edini more oživiti in obnoviti tvoje dostojanstvo.
Zato – le pogum! Glej, kliče te.
Dan, ko se boš prenehal oklepati bede svojega beraštva, bo začetek tvojega vstajenja.
Nimaš moči, volje, znanja? Prosi in ne oklevaj stopiti za njim.
Zato sem molil, in dana mi je bila preudarnost, klical sem, in name je prišel duh modrosti.
Modrost se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse. Ona je odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote.
(Mdr 7,7.24.26)
s. Zala Vrabec