Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ne odlaša glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to odlašanje. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. (2 Pt 3,8-9)
Nedoumljivo je hrepenenje Boga po nas. Nedoumljiva njegova vztrajnost, da bi prebil naše nepropustne zidove, za katerimi brez Njega klavrno propadamo; da bi nas prebudil iz moreče praznine v upanje. Nedoumljiva je njegova domiselnost, ko nas znova in znova poskuša doseči in nam kliče, naj vendar prenehamo bežati pred sabo in pred Njim. Kako to, da ne odneha? Kaj ve, česar mi ne vemo, da je tako nepopustljiv? Kakšno je to preobilje dobrote, ki čaka, da se ti lahko da – takoj, ko si pripravljen sprejeti usmiljenje?
Presunljiva je misel, da te Nekdo do temelja pozna. Da si spoznan in lahko odmevaš tistega, ki te vzpostavlja, preraja, vedno kliče v bivanje, ne glede na to, v kakšne grobnice zaideš. Vedno te kliče v bivanje, tega veselja ti ne neha posredovati, neutrudno te išče. Upa, da hočeš … Tvoja privolitev je potrebna, da se obljuba lahko izpolni. Tvoja privolitev, da postajaš to, kar si – odgovor na Besedo.
Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo, njegova roka vlada zanj. Glejte, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim. Svojo čredo pase kakor pastir, jo zbira s svojo roko, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe. (Iz 40,9b-11)
s. Zala Vrabec
Unsplash