Kdo je ta človek?

Ste kdaj opazili, s kakšno pozornostjo človek spremlja ljudi, ki jih občuduje in ceni? Budno opazuje njihove odzive, razbira njihove drže in stališča, vpija vase to, kar prepoznava kot dobro in zaželeno. Gleda svoje življenje in dodaja in klesti, da bi se kar čim bolj priličil želeni podobi.

Z osebo Jezusa Kristusa je pri kristjanih nekaj podobnega. Vse svoje življenje naj bi se upodabljali oz. bolje – se pustili upodobiti po njem. Kjerkoli živimo in karkoli že počnemo. V Jezusu Kristusu nam v najjasnejši podobi in najbolj izčiščeni obliki zasije polnost človeškosti – odrešene človeškosti, tiste, h kateri mi zaenkrat še stremimo. Apostol Pavel ga imenuje »novi Adam«.

On je ključ do dveh temeljnih odgovorov: kaj pomeni biti človek in kaj človek pomeni Bogu.
Če naj se torej upodabljamo po njem, ga posnemamo, če naj mu sledimo, moramo neogibno poznati vsaj smer, v katero smo namenjeni.

Kakšen je torej ta človek? Kdo je? Kako se odziva, kaj razmišlja? Kaj je zanj pomembno? Kam hodi, kako govori? Ujeti poskušamo to obličje. Le kaj odseva z njega? Kakšen je pogled? Zamišljen, strog, dobrohoten? Očitajoč, namuznjen, predirljiv?

Najzanesljivejši vir odgovorov ali vsaj njihov približek bomo našli v evangeljskih zapisih. Pri branju le-teh smo lahko pozorni na različne vidike. Na sam dogodek, na vsebino Jezusovih besed in njegovega učenja, na način življenja in kulturo ljudi na Bližnjem vzhodu pred 2000 leti, ali pa na samo osebo učlovečenega Boga – kako se odziva, kako pristopa k različnim ljudem, kako dojema svet okoli sebe.

Slednje se mi zdi posebej zanimivo. Za primer vzemimo besedilo iz Janezovega evangelija (Jn 6,1-15), ki ga slišimo pri sveti maši na 17. navadno nedeljo. Gre za dobro poznan odlomek, ko je Jezus iz dveh hlebov ustvaril dovolj kruha, da je nasitil večtisočglavo množico. Ta dogodek je moral biti posebej znamenit, saj je edini čudež, ki je opisan v vseh štirih evangelijih.

Pustimo tokrat ob strani zunanje okoliščine, hlebe, ribe in evharistično noto tega odlomka. Opazujmo samo osebo Jezusa Kristusa.

Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil.
Zanimivo se mi zdi, da je Jezus Filipa to vprašal. Vedel je, kaj bo storil, učenca pa je postavil pred zagoneten problem. Ga je hotel spraviti v zadrego? Morda spodbuditi k razmišljanju? Ga je njegov odgovor zabaval? Je spremljal rast Filipove vere?

Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.«
Pozornost in spoštovanje do božjega daru.

Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Umik pred stranpotmi – pred navideznim, pred pojmovanjem, ki je postavljeno na nepravih temeljih. Pred iluzijo in lažjo. Umik, ki je hkrati usmeritev k edinemu središču.

Trije pobliski podobe, ki je prebivala med nami. Podobe, ki je vtisnjena v vsakega človeka in čaka, da bi se zrcalila tudi v našem življenju.

s. Zala Vrabec

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Po njivah in vrtovih
Naslednji prispevek
Koga ali kaj iščem?
Meni