Koronavirus v Ugandi

Dragi moji,
najprej iskrena hvala za vso vašo skrb. Veliko vas je, ki sprašujete, kako smo … Me smo dobro, Bogu hvala vse zdrave. Priznam pa, da kar z zaskrbljenostjo spremljamo razmere v domovini in Evropi. Posebej Italiji … In današnji potres v Zagrebu … Naj se nas Gospod usmili!

Pri nas v Ugandi so danes uradno potrdili prvega okuženega s korona virusom, že od petka pa imamo preventivno, načeloma za en mesec, zaprte vse šole, bare, nimamo sv. maš in kakšnih drugih srečanj, meje pa so zaprte. Priporočeno je, da se zadržujemo doma in seveda skrbimo za higijeno in varnostno distanco.
Vse naše okoliške države so virus registrirale že prej. Za eno se govori, da je predsednik za zaustavitev širjenja virusa poskrbel tako, da je okužene dobesedno “pospravil”. Ne vemo, če je to resnica, a je vsekakor možno – Afrika je res drugačen svet …

Sicer pa naš predsednik ljudem zagotovlja, da se nimamo ničesar bati. Da je država dobro pripravljena na vse. Ko pa malo bolje pogledaš, kaj konkretno to pomeni, ne veš ali bi se smejal ali jokal. V naši Ugandi, ki šteje cca. 45 milijonov prebivalcev (nimamo točnega števila – pri nas je pač vsako novo dete dobrodošlo in to je to ), imamo celih 55 postelj za intenzivno nego in 13 oseb usposobljenih za to delo. Poleg tega pa le eno mašino za opravljanje analize testa v glavnem mestu, v Kampali.

V ljudeh se čuti strah in negotovost. Posebno pri učiteljih smo začutile še dodatno zaskrbljenost, saj so ostali brez služb in s tem brez prihodkov za preživetje … Tu namreč ni tako, kot pri nas – ne biti v službi pomeni ne dobiti ničesar, neglede na vzrok. Tudi med počitnicami npr. učitelji ne dobijo niti centa. Pa je njihova plača že tako mizerna, poleg tega pa morajo s tem denarjem podpreti tudi širšo družino.
Podobno nezadovoljni so učenci. Iti domov ne pomeni samo ne imeti možnosti za učenje (o e-šoli lahko samo sanjamo), pač pa še huje kot to – iti domov pomeni biti lačen …
Kar pa naše ljudi še posebej dela izgubljene je to, da naj bi med sabo držali razdaljo. Si predstavljate afriškega človeka in razdaljo? Pri nas se vsi rokujejo in objemajo in držijo za roke in se dobesedno tiščijo skupaj … To je del njihovega načina življenja. Sedaj pa … No, glede higijene pa sploh ne bom izgubljala besed.

Pa vendar – ostajamo optimisti in prosimo Gospoda za blagoslov – tako zase kot za vse vas, ki ste trenutno v veliko težji situaciji …
Za ves svet je to prav poseben postni čas. Čas trpljenja in preizkušnje, a hkrati tudi milosti.

s. Urša Marinčič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: novice, uganda
Oznake: novice, uganda
Prejšnji prispevek
Postna duhovna obnova za mlade
Naslednji prispevek
Svetovni dan solidarnosti in molitve