Za razliko od večine dni, ki svoje delo opravljam od doma, je za mano zelo pester teden. Vsak dan sem preživela v drugem delu Slovenije, celo malo čez mejo me je odneslo. Lepo je bilo s sestrami razvozlavati situacije in številke ter jih umeščati na pravo mesto. Spotoma smo lahko ubesedile kakšno skrb in si podelile veselje lepih trenutkov.
Posebno mesto je imelo srečanje z nekdanjimi sodelavci. Priložnost, da bi zavzdihnila: »Oh, kako čas beži!« A bolj kot to me nagovarjajo drobne stvari, ki sem jih lahko opazila: Kako se trudijo v svojem poklicu, njihovo veselje in stiske, ki jih doživljajo. Med vrsticami se je začutil utrip družinskega življenja, ko želijo svoje otroke kar najbolje opremiti za življenje, pa vidijo, da ni vse odvisno od njih. Ganila me je njihova ljubezen, ki prepleta njihov vsakdanjik.
V teh dneh sem imela priložnost spoznati tudi nove ljudi, ki mi jih je na pot prineslo delo. Čeprav je beseda tekla bolj o službenih temah, zaradi katerih smo bili skupaj, pa so drobtinice iz življenja, ki smo si ga spontano podelili, dale slutiti lepoto življenja, v katerem se povezuje bogastvo izkoriščenih talentov in plemenitost srca. Srečanje, ki po obilici drugih obrazov in dela še vedno pušča pečat, mi vzbuja hvaležnost Gospodu, da takšni ljudje so in da sem jih lahko srečala.
Zasneženo in ledeno nedeljsko jutro pa je še enkrat premaknilo moje srce. Zaradi prej omenjenega dela in potovanj nisem imela priložnosti kidati snega. Toda poledeneli klanec naše ulice me ni več pustil ravnodušne. Sestre so pripovedovale, kako je leden, in naštevale, kdo vse namerava priti k nam; povrhu tega nismo sestre edine uporabnice te ceste. Običajno pristojni v mestu pozabijo na našo ulico, no tokrat so jo splužili do prvega ovinka in sosedom zaprli izvoz, da so morali vzeti v roke lopato in odstraniti težak kup snega. Ker nisem bila doma, sem vse to zamudila in zdaj je vse poledenelo. Kaj mi ob tem ostane? Pritoževanje in stokanje? Tudi lahko. Nisem noben junak, sem pa hvaležna za vzgib srca, ki je pomislilo na vse, ki bodo hodili po tej poti in bodo morda v nevarnosti, da komu zdrsne, pade ali se celi polomi. Kaj res nič ne morem? O, pač! Vzamem nekaj soli in jo posujem – bo že prišlo toliko otoplitve, da bo sol začela delovati. Ne tisti dober kilogram soli, ki sem jo posula, ampak da je mojemu srcu bilo mar za druge, to mi je danes naredilo lep dan.
Ob koncu tega polnega tedna lahko mirno ugotavljam, da ni bistveno, koliko šteje na družbeni lestvici delo nekoga, ampak s koliko ljubezni, poštenosti in plemenitosti ga opravlja. In še nekaj je osrečujoče – dar, da to opazim.
s. Metka Vrabič
s. Metka Vrabič