Že začetek redovnega poklica je tako lep in osrečujoč. Kristus sam me je izbral, da mu darujem vso ljubezen, da živim zanj.
Zakaj je med tisoči deklet izbral mene?
Nezaslužen Božji dar je!
Bog daje iz svojega preobilja, komur hoče. Ker je ljubezen, se razdaja. Išče srca, ki so zanj odprta, da se more dajati. Tudi srce sam pripravi. Nič ni samo moje.
Redovno življenje na poseben način pričuje za vzvišenost Božjega kraljestva nad vse zemeljsko in naznanja prihodnje vstajenje in večno življenje.
Omogoča svojim članom, da se lahko popolnoma posvete delom ljubezni do bližnjega. Zato ohranjajo v svetu živo Božjo ljubezen do ljudi, gojijo čut za dobroto, pravico in resnico. Tako so lahko sol in kvas zemlje ter nosilci miru.
Moč zajemajo v skupnem obhajanju evharistije in globljem razumevanju Božje besede. Odkriva se jim lepota liturgije in obhajanje praznikov v lepo urejeni samostanski skupnosti. Krepi jih notranja trdnost, da so na pravi poti k cilju, ki je Bog sam. Podpirajo jih lepi zgledi in medsebojna pomoč. Čutijo se varne pred zablodami v svetu. Oproščeni so materialnih skrbi in prosti za dobra dela.
Trdni so v zavesti, da se ne morejo motiti, kadar ubogajo, da so takrat na poseben način podobni Kristusu, ki je bil pokoren do smrti, da s svojo pokorščino – pridruženo Jezusovi – pomagajo odreševati svet.
Ob spoznanju Božje ljubezni do nas zgublja tudi trpljenje svojo grenkobo. Rast Božje ljubezni povzroči, da moremo tudi v trpljenju uživati mir in srečo.
Redovniki/redovnice smo po Božji milosti poklicani, da s svojim življenjem pričamo za Kristusa in resničnost posmrtnega življenja.
Pritegnjeni smo k sodelovanju pri odrešitvenem delu, ki je med vsemi deli najbolj Božje. Smo upanje Cerkve, ker se trudimo za uresničenje in zmago Božjega kraljestva na zemlji.
Z molitvijo in ponižno pokorščino zadoščujemo za velike pregrehe napuha in nepokorščine. Zadržujemo Božje kazni in prosimo odpuščanja zase in za svet.
Članek napisala s. J., objavljen v glasilu Šolskih sester Glasovi št. 19, 1974