1Kr 3, 5.7-12
V Gibeónu se je Salomonu ponoči v sanjah prikazal Gospod. Bog je rekel: »Prôsi, kaj naj ti dam!« Salomon je rekel: »Gospod, moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem še deček; ne vem ne kod ne kam. Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvôlil, številnega ljudstva, ki ga zaradi velikosti ni mogoče izmeriti ne prešteti. Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?«
Gospodu je bilo všeč, da je Salomon prosil za to. Bog mu je rekel: »Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo.«
Ob tem odlomku bi se dalo razmišljati, precejati, debatirati. Vendar je bolje, da se mu približamo spoštljivo, kajti to je božja beseda. Beremo. Ob njem molimo. Prosimo. Se zahvaljujemo. Morda se nam celo odmakne. A se vrne. Preseneti.
Od srečanja s tem besedilom ne moremo oditi praznih rok in trdega srca.
s. Rafaela Glasenčnik
s. Polonca Majcenovič