»Moja duša se raduje v mojem Bogu.«

Vsako leto je na soboto pred praznikom Marijinega vnebovzetja v naši provinci praznik, ko hvaležno obhajamo redovne jubileje naših sester. K slovesnosti povabimo tudi bližnje sorodnike in prijatelje sester jubilantk. Letos je bilo to praznovanje v soboto, 8. avgusta, vendar zaradi epidemije COVID 19 le v krogu sosester.

Biserni jubilej so slavile štiri sestre in zlati jubilej pet sester. Med mašo smo vpletle tudi molitve za dr. Mitja Leskovarja ob njegovem škofovskem posvečenju, ki je bilo ob istem času v ljubljanski stolnici. Slovesnost redovnih jubilejev je v samostanski cerkvi Srca Jezusovega v Repnjah vodil generalni vikar mariborske nadškofije g. Janez Lesnika, somaševal pa je prof. Marijan Peklaj, ki že vrsto let skrbi za dušni blagor repenjske sestrinske in vaške skupnosti. K lepoti bogoslužja je prispevalo tudi petje sestrinskega zbora pod vodstvom s. Klare Jarc in ob spremljavi organistke ge. Marije Čuk. Po uvodni pesmi in slovesnem pristopu jubilantk in mašnikov smo prisluhnili pozdravnim besedam provincialne predstojnice ter predstavitvi sester jubilantk. Izbrana Božja beseda (Iz 61,10–11, Rim 8,28‒30 in Lk 1,39‒56) je v nas budila spominjanje na delovanje Božje milosti, hvaležnost Bogu, sestram in drugim ter veselje, da smemo hoditi po poti Bogu posvečenega življenja prav v tej redovni družini.

V homiliji je g. Lesnika najprej s prispodobo setve in žetve naredil most med vstopom v redovno skupnost in obhajanjem jubileja po 60 oz. 50 letih ter nas ob tem tudi spomnil na škofovsko posvečenje dr. Leskovarja. Spregovoril je o Marijinem zgledu in njeni hvalnici, ki je vir veselja in hvaležnosti, pa tudi moč spreobrnjenja, kakor je to bila francoskemu dramatiku, pesniku in diplomatu Paulu Claudelu. V svojo misel je nato vpletel preroka Izaija, ki pravi: »Glasno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu, ker me je odel z oblačilom zveličanja, me ogrnil s plaščem pravičnosti.« (Iz 61,10) Prerok se predstavi kot tisti, ki je močno zakoreninjen v svoji veri in v svojem zaupanju v Boga. G. Lesnika je sklenil svoj nagovor: »To naj bo danes tudi vsebina našega voščila našim sestram jubilantkam. Prepričani smo namreč, da tudi po vašem redovniškem poklicu, po vašem zvestem služenju Cerkvi in slovenskemu narodu, po vaših molitvah … raste v tej deželi med nami pravičnost in Gospodova slava in da se po vsaki od vas širi med nas obilje njegovega miru. Zato vam izražamo hvaležnost, da ste, kakor nekoč Božja mati Marija, tudi ve žene molitve, žene vere in da tako gradite most med Bogom in ljudmi.«

Sestre jubilantke so nato obnovile svoje redovne zaobljube. Podaritev svojega življenja Bogu so simbolno izrazile s prinašanjem darov – goreče sveče, kruha in vina. Ob koncu svete maše pa smo v hvaležnosti še skupaj zapeli zahvalno pesem.

Praznovanje smo nadaljevali v samostanski obednici. Skupina sester je pripravila kratek program, v katerem smo spoznale še nekaj drobnih utrinkov iz življenja jubilantk. Repenjska skupnost pa je v sodelovanju z drugimi skupnostmi pripravila preprosto in okusno kosilo. Skupna miza je bila tudi prostor srečanja in vesele izmenjave dogajanja v vsakdanjem življenju. Bogu hvala. Res lepo je, kadar sestre živimo skupaj.

s. Veronika Verbič

 

Prejšnji prispevek
V študentskem domu še prosta mesta
Naslednji prispevek
Petrov začetek
Meni