s. Veronika Verbič

s. Veronika Verbič

Sem s. Veronika Verbič, iz male vasice v župniji Šentvid pri Stični. Že več kot 25 let sem šolska sestra v različnih službah in različnih skupnostih, povsod v veselju, da sem Gospodova in da mi je on dal sestre. 

Odraščala sem v preprosti kmečki družini. Oče in mama sta bila doma in nas štiri otroke nenehno vključevala v kmečko delo. Dala sta nam bogato dediščino delavnosti in globoke vere. Duhovni poklic sem prvič začutila, ko sem bila v osmem razredu osnovne šole na duhovih vajah v bližnji Stični. Tam sem se prvič srečala s sestrami. Ko sem prišla domov sem rekla: »Mami, jaz bom pa kar sestra!« Med sestrami sem se vedno počutila domače in lepo mi je bilo biti z njimi. Sledila mesečna srečanje mladih v Stični, kjer sem se še bolj osebno srečala z Božjo besedo in preko nje z osebo Jezusa Kristusa. Ko pa sem bila pozneje na gospodinjskem tečaju v Repnjah, me je ena od sester prosila, da bi pri maši brala berilo. Bil je odlomek iz knjige preroka Jeremija, ki govori o prerokovem poklicu: »Sem še mlad, ne znam govoriti.« Beseda me je nagovorila osebno in me dolgo spremljala.

Na poti do poklica je bilo nekaj ovir, ki mi jih je Gospod dal lepo prehoditi. Prva je bila ta, da sem o poklicu redovnice veliko razmišljala z glavo, razmišljala o delu sester in njihovem življenju. Nekaj stvari me je motilo in razumski sklep je bil, da to ni zame. Tu je imel pomembno vlogo duhovni voditelj, ki me je vodil globlje od razuma: »Premisli zaradi katere vrednote se boš odločila.« To vrednoto sem odkrila v osebi Jezusa Kristusa in se odločila. Nekaj dni pred predvidenim odhodom v samostan pa se je smrtno ponesrečil moj brat. Ta preizkušnja me je še nekaj mesecev zadržala doma. Toda klic ni odnehal. Ob duhovnem vodstvu sem odločitev ponovno preverila in spoznala, da je to moja pot.

Iz časa zorenja poklica in mojega odločanja imam še dve močni izkušnji. Teden pred prvim predvidenim datumom mojega odhoda sem bila na seminarju gibanja Prenova v Duhu. Doživljala sem Božje delovanje in Božjo bližino, kar mi je dalo moč tudi v preizkušnji bratove smrti. Ko sem se ponovno odločila, da sledim Gospodu v redovništvu, sem ravno končala študij zdravstvene nege. Sestre so odločile, naj pridem v Maribor in tam opravim pripravništvo. Zaposlitev v Mariboru mi je bila »dobro opravičilo« za odhod od doma. Na razgovor v Splošno bolnico Maribor sem šla v upanju, da bo to takoj. Vendar ni bilo tako. Ob prihodu domov je domače zanimalo, kaj sem uredila. Ker nisem imela jasnega odgovora, sem se hitro znašla in rekla, da bo odgovor in služba v roku 14 dni. Službe sicer nisem dobila, moja odločitev pa je ostala jasna. Po 14 dneh sem res odšla in bila je ravno Binkoštna nedelja (delo Svetega Duha?!).

Čutim, da je temelj moje poti odnos z Gospodom. Vesela sem, da imamo v naših skupnostih vsak dan češčenje Najsvetejšega zakramenta, vsakodnevno sveto mašo, večkrat dnevno skupno molitev in še čas za osebno molitev. Pomembno mi je sestrinstvo – milost, da mi je Gospod dal sestre in da pripadam skupnosti. Tretji del pa je služenje: zdaj mi je zaupano poslanstvo provincialne predstojnice, pred tem pa redovna vzgoja v noviciatu, skrb za skupnost v materni hiši v Mariboru in večletno delo v Družinskem centru mir. Čutim, da živim izpolnjeno življenje. V vsem tem mi Gospod daje živeti lepoto duhovnega materinstva.

Vredno prisluhniti sebi in Gospodovemu glasu v sebi, odkriti poklicanost in jo živeti. Želim, da bi bilo vsakemu dano odkriti  in izpolniti njemu lastno poklicanost, kajti to osrečuje.

Kategorija: naše zgodbe
Oznake: naše zgodbe
Prejšnji prispevek
s. Tina Dajčer
Meni