Del starega samostanskega gospodarskega poslopja je tudi »štalca«. Na pomlad smo jo sestre začele urejati (hvala za pomoč tudi dobrim ljudem z vasi), da bi poleti lahko sprejela mlade. Tam naj bi nekaj dni preživeli v preprostosti, ob tem pa svoja srca pripravljali za Boga.
Štalca pa je zares začela dobivati svojo novo podobo šele v zadnjih dneh. Podobo, ob katerih je mogoče premišljevati svetopisemske besede: »Glej, vse delam novo!«.
Štalca je v ponedeljek, 29. julija 2024, pod streho sprejela 13 deklet in tri sestre (s. Martino Štemberger, s. Klaro Jarc in s. Emo Alič). Najprej ji je novo podobo dalo to življenje, ki se je naselilo v njej. Dekleta so bila sprva zelo zadržana, a čez nekaj dni je bilo med njimi veliko besed, smeha in veselja.
V torek smo se najprej ustavile ob otroštvu sv. Frančiška Asiškega in družini, v katero ga je postavil Bog. Zato smo dvorišče okrog štalce naredile bolj domače otrokom. Nastala je celo gugalnica (penzalca, gujsalca, jugalca, guncalca … 🙂 ). V kuhinji pa smo med drugim ustvarjale sladico iz »baby piškotov«. Popoldne smo premišljevale Frančiškovo doživetje ob Damianovem križu in srečanje z Gospodom, ki ga je poslal popravljat cerkve. Naposled smo se tudi me podale urejati enega izmed prostorov in ga pripravljati za kapelo. To delo nas je spremljalo skoraj vse dni. Med drugim smo oblikovale oltar in v oltarni prt uvezle svoja imena. V kuhinji pa smo tokrat »zidale« lazanjo. Različne plasti, vmes pa malta. 🙂 Zvečer smo romale k maši v sosednjo vas Utik.
V sredo smo še razmišljale ob Božjem povabilu »Pojdi in popravi mojo cerkev«, ki ga je Frančišek vse bolj razumel kot povabilo, da popravi Cerkev. Ob sinovih groma, Jakobu in Janezu, ki sta želela sedeti na Kristusovi desnici, smo razmišljali o tem, kdaj Cerkev (skupnost, župnijo, družino, vse naše odnose) gradimo, kdaj pa rušimo. Pomembni trenutki gradnje občestva so tudi srečanja ob skupni mizi, zato smo se vsak dan potrudile za dober in okusen obrok. V znamenje tega, da se pri skupni mizi gradi skupnost smo v jedilnici v štalci pustile odtis svoje dlani.
Popoldne ta dan se nam je pridružil frančiškan p. Ambrož Mušič in smo smele prejeti zakrament svete spovedi in nato v napol dokončani kapeli obhajati sveto mašo.
V četrtek smo se ustavile ob Frančiškovem doživetju na gori La Verna, kjer je prejel stigme, Kristusove rane. Premišljevale smo o ranah, ki jih je nam zaupal Gospod, ob tem pa je na zidu naše nove kapele nastala podoba Frančiška na La Verni. Zvečer smo bile pri maši v župnijski cerkvi v Vodicah. Dan pa se ta dan v resnici ni končal. Noč smo preživele v molitvi. Vsaka je pol ure molila pred Križanim v novonastali kapeli, tako da je vsak hip nekdo v hiši bedel ob Gospodu.
V petek pa smo se v duhu ustavili v Porciunkuli, kraju ki je bil Frančišku posebej drag. To je bil kraj srečevanja bratstva, kraj Frančiškovega transitusa, prehoda v nebesa.
»Glej, vse delam novo!« Videti je novo podobo »štalce«. Dekleta so se naučila kuhati novih jedi. Spletla so se nova prijateljstva. Predvsem pa je Gospod dobil priložnost, da je v srca mladih zasadil nekaj novega. Le kaj bo vzklilo, to ve le On. Morda pa malce slutijo tudi dekleta, ki so jih v petek, 2. avgusta, popoldne starši odpeljali vsako na svoj dom. V spomin so s seboj odnesle lesen tauček, ki so ga same izdelale.
s. Ema Alič
s. Martina Štemberger in s. Ema Alič
