Pokojna s. Martina (Majda) Arhar

S. Martina (Majda) se je rodila 4. septembra 1933 v Dolnjem Logatcu. Oče Jožef in mati Ana, rojena Novak, sta si družino s petimi otroki ustvarila na kmetiji. Oče je bil v službi na železnici, mama pa je doma gospodinjila. Ena od hčera je že zgodaj umrla, vojna pa je otrokom vzela očeta. Majda je vse te boleče preizkušnje nosila globoko v sebi in o njih ni veliko govorila.

Kot medicinska sestra je kar sedemnajst let delala v dispanzerju v Libiji. Pri svojih 54 letih je potrkala na vrata samostana Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Ljubljani in najprej pomagala v naši skupnosti sester pri cistercijanih v Stični. 14. avgusta 1988 je bila v Mariboru sprejeta v noviciat in prejela redovno ime s. Martina. Svoje versko znanje je poglabljala na katehetskem tečaju (danes Katehetsko pastoralna šola) in se preizkusila tudi kot katehistinja. Od leta 1990 do 1992 je v skupnosti v Repnjah opravljala poslanstvo bolničarke ter rada sodelovala pri gospodinjskih tečajih pri pouku ročnih del. S svojo marljivostjo in natančnostjo pri vsakem delu je bila cenjena tudi na nadškofiji v Ljubljani, kjer je delovala od decembra 1992 do poletja 1997. Svoje zdravstvene težave je premagovala s trdno voljo in željo, da bi se povsem darovala Bogu in bližnjemu. 18. septembra 1993 je na Brezjah izpovedala večne redovne zaobljube. Leta 1997 je bila premeščena v Maribor in v skupnosti na Gregorčičevi ulici pomagala v vezilnici cerkvenih paramentov.

Poznavanje arabskega sveta jo je navdihovalo, da je leta 2000 zaprosila, da bi šla v Egipt na pomoč sestram tedanje tržaške province. Vodstvo mariborske province ji je prošnjo odobrilo najprej za tri leta. S. Martina pa je v Aleksandriji delovala kar trinajst let. Opravljala je službo medicinske sestre v sestrinskem domu starejših in bolnih gospa ter marsikaj uredila v hiši. Vestno je urejala tudi ekonomske zadeve in bila od leta 2004 do 2010 tudi hišna predstojnica. Sestre so ji za vse to še danes zelo hvaležne, zlasti še za njen zgled redovnega in zvestega molitvenega življenja. Zagnanost v delo od ranega jutra do poznega večera jo je zelo izčrpala. Tako se je zaradi zdravstvenih težav leta 2013 vrnila v domovino.

Ko si je nekoliko opomogla, je v skupnosti v Repnjah pomagala v pralnici in likalnici ter pri drugih opravilih v samostanu. Ves čas je zelo rada molila in pomagala, kjer je mogla. V zadnjem času, ko je bila dokaj nemočna v bolniški postelji, se je še posebej razveselila obiskov sester in svojih domačih. V nedeljo, 23. junija 2024, je v zgodnjih jutranjih urah mirno zaspala v Gospodu.

Od s. Martine smo se 26. junija 2024 s sv. mašo v župnijski cerkvi v Vodicah in pogrebom na vodiškem pokopališču poslovile sestre, duhovniki, Martinini sorodniki in drugi, ki so jo poznali.

Sestre se Gospodu zahvaljujemo za dar s. Martine, za njen zgled molitve in tihega prenašanja preizkušenj. Pri svojem poslanstvu je znala skrbno in ustvarjalno uporabiti vse svoje darove in sposobnosti. Naj se spočije v Njem, ki je polnost življenja, dobrote in usmiljenja.

s. Vida Tomažič
s. Martina Štemberger in s. Ema Alič

 

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Pokojna s. Julijana (Marija)Ločan