Bukla je ena od revij, ki redno roma z menoj iz knjižnice Rotovž na kup knjig in revij z nevidnim napisom »Preberi!« Ko začnem počasi prelistavati list za listom in prebirati opise knjig, se zgodi v meni zmeraj en in enak odziv, da bi želela prebrati vsaj polovico predstavljene literature. Tudi konec te želje je zmeraj en in enak. Prebrati mi uspe morda le eno knjigo. Zaradi takšnih neizpolnjenih želja v meni ne ostaja grenkoba ali jeza, kvečjemu hvaležnost, da se izpolni le delček željenega. Vrednost mene kot osebe se zaradi izpolnjenih ali neizpolnjenih želja, zaradi uspelih ali neuspelih odnosov, zaradi ljudi, ki sem jim zmogla biti blizu ali zaradi ljudi, do katerih nisem našla poti, ne spreminja. Ostaja enaka. Moja vrednost je zasidrana v Očetovem ljubečem srcu. In zato lahko grem naprej tudi z kdaj ranjenimi srcem, ker vem, da bo ozdravelo v Njegovem naročju. Mojega čolna ne bo odpihnilo na odprto, viharno in nevarno morje.
In kakšno povezavo bi utegnila imeti Bukla in današnji evangeljski odlomek (Mt 10,26-33) ali bolj natančno vrstica: »Vredni ste več kakor veliko vrabcev«? V Bukli v poglavju Osebna rast in psihologija naletim na naslove, ki želijo dvigniti zavest vrednosti človeka in mu pomagati, da bi bil bolj pogumen, drzen, srečen, skratka takšen, da bi zadovoljno in izpolnjeno preživel življenje. Moč pohvale in graje, Pogum, Pogum za vodenje, Nehaj se sabotirati in zahtevaj svoje življenje nazaj, Knjiga o upanju … Iz spomina se mi prikrade naslov Življenje je tvoje, kultna knjiga Louise Hay. Koliko ljudi jo je prebralo? Ampak kako to? Kje smo se izgubili, da potrebujemo toliko zunanjih potrditev, da je življenje vredno? Da smo pogumni in dobro »opremljeni« za življenje? Geni, otroštvo, odraščanje, vpliv okolja, epigenetika? Morda ali zagotovo je vse to pomembno. Toliko zunanje opore potrebujemo, kadar ni notranje. Za osebe, ki ne verujejo ali so nehale verovati, so to pomembne knjige, ki jim lahko zelo pomagajo. Nam vernim bi znale biti podpora, da bolj razumemo in začutimo zakonitosti življenja, ki je utemeljeno v Jezusovem odrešenju.
Jezusov način dopovedovanja nam, neukim in počasnim za umevanje, je precej preprost. Ozre se okrog sebe in nam takoj pove, kdo smo in v kakšnih odnosih živimo. Zagleda se v jato vrabcev in nam pove, da smo vredni mnogo več kot veliko vrabcev, ki se podijo s strehe na streho in se sporazumevajo z vreščanjem. Kako lepo jih je tudi opazovati, ko čofotajo v lužah! Jezus si želi, da si ob teh drobnih pticah lepo priznamo in doumemo, da smo Božji otroci. Ni vsaka primerjava na mestu, lahko pa je umestna.
Spomnimo se, ko bomo iskali vire zunanje pomoči ali pa bo naše življenje polno zaletavanja in vreščanja, da smo Njegovi. Laže nam bo in strah bo imel manjše oči ali pa ga morda sploh ne bo več. Takrat se lahko izročimo Bogu: »Moje življenje je popolnoma moje, ker je Tvoje!«
s. Polonca Majcenovič