Nimamo tu stalnega mesta

Nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. (Heb 13,14)

Dan slovesa prebudi žalost, a tudi veliko hvaležnost. Po 44 letih bivanja na Zlatem polju v Kranju se sestre poslavljamo. Kratka doba proti večnosti, a spletlo se je veliko lepih odnosov, veselja, molitve, blagoslavljanja, tudi težav in križev – vse pa v objemu Božje ljubezni.

Prepričane smo, da odločitev provincialnega vodstva o ukinitvi naše skupnosti ni bila lahka. Sestre smo se tu dobro počutile, a dejstvo, da nas je vedno manj in da so novi poklici maloštevilni, neizogibno pelje v to, da je potrebno tu in tam ukiniti kakšno skupnost.

Od župljanov župnije Kranj – Zlato polje smo se poslovile v nedeljo, 28. junija, pri sv. maši ob 10. uri. Slovesnost je bila preprosta, a zelo prisrčna. Prišle so tudi nekatere sestre, ki so nekdaj živele v Kranju, in druge sestre. S. Veronika Verbič, provincialna predstojnica, je kratko in jedrnato predstavila življenje in delovanje sester v župniji.

„Prve sestre so v to hišo prišle 21. junija 1976. Začetki sestrinske in kasneje tudi župnijske skupnosti so zaznamovani s težavami, pa tudi z močnim delovanjem Božje previdnosti, zavzetostjo, zaupanjem odgovornih, pripravljenostjo za tveganje ter modrim in vztrajnim iskanjem pravih poti. Vse to je močno podpirala molitev in klicanje Svetega Duha, kateremu je posvečena hišna kapela sester. V začetku so bile v skupnosti v glavnem starejše, upokojene sestre. Ljubezen do bolnih in onemoglih jih je vodila k temu, da so obiskovale bolnike po domovih. Leta 1982 se je v hiši pričel verouk. Sestre so kljub težavam vztrajale. Počasi se je oblikovalo župnijsko občestvo in pastoralna dejavnost se je razvijala. Sestre so delovale tudi na karitativnem področju in v sodelovanju z župnijsko Karitas kar nekaj časa dajale obrok hrane brezdomcem, ki so potrkali na vrata. Poleg sestrinske hiše je tudi vrt, kjer se je mimogrede ob delu odvijalo tudi pomembno poslanstvo, pogovor z mimoidočimi ter hvaležna delitev sadov zemlje. Najpomembnejše poslanstvo pa se je dogajalo na skrivnem, v srcu posamezne sestre, v njeni sobici in v hišni kapeli. To je molitev in tiho darovanje za potrebe posameznikov, župnije, šolskih sester, Cerkve in sveta.“

G. diakon Peter Kovač je v pridigi razlagal, da je v evangeliju govor o tem, „kako je Gospodu potrebno dati popolno, brezpogojno prednost pred vsem in vsemi“. S čašo vode, ki jo damo bližnjemu zaradi Boga, „nam je Gospod hotel povedati, da niso nujno potrebna velika in mogočna dobra dela. Največkrat so dovolj iskrene drobne stvari, ki jih iz ljubezni storimo našim najbližjim – dobrota, pomoč, solidarnost, gostoljubnost“. Kot bi govoril o sestrah, ki so v tej župniji živele evangelij.

V imenu župljanov je spregovorila ga. Maja Breskvar. Spominja se prihoda sester, ki so njo in mnoge druge kasneje poučevale verouk. Ona in župljani ohranjajo sestre v spominu kot ljubeznivo, blago, dobrohotno prisotnost; kot tiste, ki smo se z njimi prijazno srečevale in zanje molile. Ga. Milena Pavuna je zahvalo župljanov prelila v verze, ki smo jih domače sestre na ličnem zvitku skupaj s čudovitimi vrtnicami prejele iz rok župnika g. Erika Šviglja.

Sestre se s hvaležnostjo oziramo v pretekla leta in zremo v prihodnost s pogumom in zaupanjem v Božjo previdnost.

Kranj, slovo sester

Prejšnji prispevek
Pokojna s. Gabrijela Stopar
Naslednji prispevek
Novomašni plašči v letu 2020
Meni