O koncu, ki ni konec

Ob slovesu si navadno povemo tisto najpomembnejše. Se spomnite, kaj je Jezus povedal, preden je odšel v nebo? Lahko pogledate v Sveto pismo ali prisluhnete video katehezi.

»Cerkev je zato, da oznanja evangelij, samo zato,« pravi papež Frančišek. “Cerkev je v izhodu ali pa ni Cerkev. Ali oznanja ali pa ni Cerkev« je poudaril ob drugi priliki. Tako pomembno stvar je poudaril Jezus pred vnebohodom, preden se je poslovil od nas: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28, 19-29)

Sveti Frančišek Asiški je te besede vzel še kako resno. S svojimi brati je šel oznanjat. Ni mu bilo mar, če se ne bodo vrnili živi, ni prešteval spreobrnjencev, ni meril uspeha. Pomembno mu je bilo, da se evangelij oznanja, kajti oznanjevanje evangelija spada k srčiki njegovega izpolnjevanja. Kristus nam je naročil sejanje, rast je v Njegovih rokah. Svojim bratom je zato Frančišek naročal, naj vedno in povsod oznanjajo evangelij, če je treba tudi z besedo.

Vprašajmo se, kako oznanjamo z besedo ali z dejanji. Če smo starši, ali ima evangelijsko oznanilo mesto v naši družini? Če sem otrok, ali prepoznajo v meni drugačnega človeka, ne čudaka ampak veseljaka v Kristusu? Če sem bolnik, ali blagoslavljam?

s. Ema Alič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: kateheza, novice
Oznake: kateheza, novice
Prejšnji prispevek
Petnajst let Družinskega centra mir
Naslednji prispevek
Ali smo podobni Mariji?
Meni