Občudujemo velike, take, ki so ustvarili nekaj velikega, nekaj pustili za seboj ali ki so vsaj do potankosti izpolnjevali svoje dolžnosti. Mala Terezika pa je bila velika v majhnosti, ker si je prizadevala za malo pot. Pot vsakdanjosti, pot “ničposebnosti”, pot otroške predanosti. Predvsem v slednjem.
To jo je vrglo v Jezusovo naročje in to ji je odprlo oči za bližnjega. Sejala je dobroto svojim bližnjim v majhnih vsakdanjih preprosti stvareh.