V prvem berilu beremo, da Bog ne gleda na zunanjost, ampak na srce. Za bodočega kralja Izraelu je izbral najmlajšega izmed bratov, tistega, ki pase ovce, a je ves predan Bogu.
Tudi Jezus je najbliže človeku, ki je preprost, resnicoljuben, majhen. Evangelij predstavi dogodek, ko je Jezus s svojimi učenci srečal človeka, slepega od rojstva. Revež se je preživljal z beračenjem. Njegove spremljevalce je zanimal vzrok takega nesrečnega življenja. Mar je grešil? Ne! Pred svojim rojstvom grešiti ni mogel. Je ta nesreča posledica grehov drugih, morda njegovih staršev? Jezus ni zanikal ne potrdil povezave med grehom in boleznijo. Pojasnil je to z vidika Božje previdnosti: da se razodenejo Božja dela. V Božjih očeh ima vse določen pomen.
Jezus je sleporojenega ozdravil telesne slepote in mu podaril duhovno svetlobo. Ta je začel verovati v Jezusa. Ni šlo gladko. Takoj so nastopili nasprotniki, čuvarji »čiste« vere v Boga. Ozdravljeni se je moral zagovarjati; pri tem je izpovedal svojo utemeljeno in jasno vero v Jezusa. Njegove besede: »… To je res čudno, da ne veste, od kod je Jezus … Če ne bi bil od Boga, bi ne mogel narediti čudeža. Pravite, da Bog grešnika ne usliši …« Tedaj se je v nasprotnikih pokazala njihova oholost, domišljavost: Ti, grešnik, revež, neuki, ti nas boš učil?!
Tudi v nadaljevanju tega srečanja »čistoverni« ne spoznajo priložnosti, da bi duhovno spregledali, ampak vztrajajo v svoji slepoti. Sleporojenega moža, ki jim je lepo razložil, kako je ozdravel, so vrgli ven. Verjetno so ga izločili iz judovskega občestva.
Domišljavost preprečuje pravo spoznanje. Radi poslušajmo besede modrosti tudi majhnega človeka!
s. Mihaela Berčon
Barvno steklo v opatiji Bath Bath, Anglija