»Kaj pa če bi skupaj zbrale naše sorodnike? Organizirale počitnice kar za vse skupaj pa še spoznali se bodo med seboj?« Rečeno, storjeno. Sestre smo povabile svoje osnovnošolske sorodnike (nečake, pranečake …) in prijavilo se jih je ravno toliko, da so napolnili našo hišo na Brezjah.
Od 8. do 11. avgusta smo bili skupaj sorodniki šolskih sester in s. Ema, s. Klara ter s. Polonca. Bile so to počitnice, čas za igro, razvedrilo, doživetja pa tudi kaka duhovna iskrica je prišla zraven, predvsem nas je spremljal lik svetega Frančiška. Bili so to dnevi učenja skupnega življenja, prilagajanja, spoznavanja in odkrivanja, da je za veselje in lepo sobivanje potrebna tudi kaka odpoved, da je radost v preprostih stvareh. To radost smo čutili vsak dan bolj, zadnji dan pa je iz otrok naravnost privrela. Preberite si nekaj vtisov, kakšnega pa najdete v videu in fotografijah.
Andražev vtis:
Najboljši je bil zadnji dan, ker ni bilo treba na pohod. “Ogljene” hrenovke so bile res dobre. Doma za dobro jutro prepevam pesmice s teh počitnic, tako da je “pesmarični” list že ves ubogi. Komaj čakam na naslednje take počitnice!
Vtis Kokeljčkov (družina Kokelj):
Počitnice so se pričele, ko so nas starši v nedeljo zvečer pripeljali na Brezje. Odložili smo kovčke v svoje sobe in odšli v učilnico, kjer smo peli in igrali na inštrumente. Nato nas je čakala večerja, spat pa smo odšli po veseli molitvi.
Zjutraj so nas sestre zbudile (če nas niso seveda že prej brezjanski zvonovi) in naš dan se je pričel. Bil je poln veselja, smeha, druženja, spoznavanja novih prijateljev, radi smo se zadrževali na vrtu, kjer so pod češnjami plavale zlate ribice. Malo smo bili zadržani drug do drugega, a počasi smo se spoznavali in postajali vedno bolj samozavestni.
Všeč nam je bilo, ko smo odšli k slapu, ko smo pekli hrenovke, si ogledali film o svetem Frančišku Asiškem, ko smo plavali in delali piškote. Tudi čakanje na avtobus je imelo svoj čar, le da takrat tega še nismo tako čutili. Maša na prostem je bila res nekaj posebnega. Tako mašo bi z veseljem obiskali vsak dan. Tudi pohodniki smo bili, pa slikarji … seveda, naslikali smo svoje občutke ob čudoviti glasbi.
Pa naj za konec dodamo besedo še starši: Sestri Emi, sestri Polonci in sestri Klari res lepa hvala za vse, kar so te dni storile za naše otroke. Vrnili so se z lepimi vtisi, pripovedovali so le lepe reči in kar je najpomembneje: Zvečer je bilo slišati te besede: »Mami, jaz bi naslednje leto še šel na Brezje na počitnice.« S hvaležnostjo kličemo sestram: »Bohlonaj in vse dobro!«
s. Ema Alič
