»Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu povedali vse, kar so storili in učili. Rekel jim je: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!’« (Mr 6,30-31)
Jezus posluša apostole. Posluša in jih sliši. Odmevajo mi besede: povedali vse. Jezus, tebi lahko povem vse, to, kar doživljam, kar čutim, kar me boli ali veseli. Ti me poslušaš. Ne samo poslušaš, tudi slišiš. Ljudje tolikokrat poslušamo, pa ne slišimo. Ti pa me slišiš, kadarkoli in s čimer koli pridem k tebi. Sama se prepoznam v teh utrujenih učencih.
»Pojdi na samoten kraj in se odpočij,« mi praviš. Priznam, da potrebujem ta čas. Ampak, treba je narediti še to in to, pa … Joj, kako sem pomembna, kot da bo vse narobe, če si vzamem malo časa in grem »na samoten kraj«. Tvoj nasvet, Jezus, bom vzela zares, s tem bom koristila sebi in drugim, saj bom potem vstopila okrepljena v delo.
Samoten kraj, kje ga najdem? Ni mi potrebno iti v puščavo ali v kakšen zakoten kraj. To je lahko moja soba ali pa cerkev, kjer sem nekaj časa sama s Teboj. Pomembna je odločitev, da želim biti na »samotnem kraju«. Za to si bom vzela čas vsak dan, vsaj nekaj časa. Posebno privilegiran kraj je čas duhovnih vaj. Hvala, Jezus, tudi za to možnost počitka v Tebi.
Jezus, Dobri pastir, vodi me na sočne pašnike, da se okrepim in odpočijem, saj me vodi in varuje tvoja gorjača in tvoja palica.
s. Terezija Tomazin