 Legovich){kind=link}
Na predvečer praznika sv. Družine je v 90. letu življenja in 61. letu redovništva končala svoje zemeljsko romanje s. Bernardette Legovich, doma iz župnije Vižinada v hrvaški Istri.
Emilija Legovich se je rodila v kmečki družini očetu Angelu in materi Ani, roj. Radešić, 5. decembra 1935. Od dvanajstih otrok jih je pet umrlo še majhnih. Iz domačega naselja Baldaši in iz drugih krajev hrvaške Istre se je zaradi političnih pritiskov komunistične oblasti po drugi svetovni vojni veliko ljudi izselilo zlasti v Italijo in Avstralijo.
Tudi Emilija se je odločila oditi v tujino. V Trstu je spoznala šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja in zaprosila za vstop v redovno ustanovo. Redovno vzgojo je začela v Trstu, 8. septembra 1964 pa je v generalni hiši v Rimu vstopila v noviciat in prejela redovno ime s. Bernardette. Čez eno leto je tam izpovedala svoje prve redovne zaobljube in se vrnila v skupnost v Trstu, kjer je pomagala v sestrinskem domu za starejše gospe. V letu 1968/1969 je v Padovi nadaljevala usposabljanje za bolničarko. Kmalu po večnih zaobljubah 8. septembra 1970 je bila poslana na podružnico v Boršt, kjer je skrbela za kuhinjo in čistočo prostorov v slovenskem vrtcu, ki so ga prevzele šolske sestre. Vaščanom je bila dobrodošla kot bolničarka, bolnim in starejšim pa tudi kot izredna delivka obhajila na domu. Bili so ji zelo hvaležni za vso pomoč, obisk in prijazno, spodbudno besedo. Od leta 1981 do 1986 in od 1992 do 1998 je bila tudi hišna predstojnica. Po dobrih 46 letih v skupnosti v Borštu je bila leta 2016 zaradi oslabelosti premeščena v Trst, kjer je po svojih močeh prispevala k življenju sestrinske skupnosti. Po zlomu kolka je še bolj opešala in bila decembra 2022 sprejeta v dom »Rosa Mistica« v Krminu, ki ga upravljajo sestre Božje Previdnosti. Celostna oskrba v prijetnem okolju ji je dobro dela, da je laže sprejemala svojo odvisnost od drugih. Letos je z veseljem obhajala svoj biserni redovni jubilej. Ob obisku je sestram ponosno pokazala čestitko, ki ji jo je ob tej priložnosti poslal ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ker se slovesnosti sester jubilantk 10. avgusta 2024 v Repnjah ni mogla udeležiti.
S. Bernardette je vse življenje v sebi nosila bolečino preizkušenj in trpljenja, ki ga je v otroštvu in mladosti doživljala v vojnem in povojnem času v domači Istri. O tem ni govorila, v tihoti je vse izročala Bogu. Razveseljevalo jo je delovanje med otroki in družinami, katerih se je vedno rada spominjala in zanje molila. Boršt ji je zelo prirastel k srcu in težko je sprejemala premestitev v Trst. S s. Amabilis Štranj sta z leti v Borštu oslabeli in ker skupnosti ni bilo mogoče okrepiti, jo je bilo treba zapreti. Sestri sta bili premeščeni v tržaško skupnost, ko pa sta zdravstveno še bolj opešali in postali nepokretni, sta bili sprejeti v dom v Krminu.
S. Bernardette se je 28. decembra 2024, okrepljena s sv. zakramentom in molitvijo sosester, pridružila družini nebeščanov. Od pokojne sestre smo se poslovili 2. januarja 2025 s sv. mašo, ki jo je v svetišču doma »Rosa mistica« v Krminu daroval g. Marijan Markežič. Na goriško pokopališče smo jo pospremile sestre, njeni nečaki in nečakinje iz Istre in Kopra ter hvaležni župljani iz Boršta.
Sestre smo Bogu hvaležne za dar s. Bernardette in za poslanstvo, v katerem mu je služila zlasti med otroki in družinami v Borštu ter med starejšimi in bolnimi sestrami in gospemi v Trstu, v Krminu pa z apostolatom molitve in žrtve. Naj se v Bogu veseli večne sreče.
s. Vida Tomažič