Se spomnimo kdaj svojih pokojnih babic, dedkov, prababic, pradedkov ob njihovih obletnicah rojstva ali smrti? Njihova modrost in dela, vsa njihova človeška in duhovna dediščina zaznamuje naše sedanje življenje. Šolske sestre se rade spominjamo in zahvaljujemo Bogu za sestre, ki so vtkale v razvoj kongregacije svoje talente. Pred nekatere od njih so bili postavljeni malo večji izzivi, ko je bilo treba urediti kaj zelo pomembnega za rast in razvoj celotne skupnosti. S. Lidvina Purgaj je ena od teh, ki je odigrala pomembno vlogo v naši zgodovini. Naj poudarimo samo dvoje: novost strežbe bolnikom in nove konstitucije. Za njeno življenje in osebni prispevek čutimo hvaležnost Bogu. Kdo je bila in kaj takšnega je naredila, lahko preberemo v njenem življenjepisu. Za nas, ali sestre ali matere ali očete ali v katerikoli poslanstvo že imamo, pa ostaja izziv živeti na tak način, da bodo za nami ostali sledovi in sadovi.
Rojena: 21. marca 1861, Šmarjeta ob Pesnici (danes Pernica)
Noviciat: 23. septembra 1879, Maribor
Večne zaobljube: 8. septembra 1884, Maribor
Umrla: 4. februarja 1925, Ljubljana
Amalija se je rodila v kmečki družini in v domačem kraju obiskovala ljudsko šolo. Petnajstletna je prišla v šolo k šolskim sestram v Maribor in se izobrazila za učiteljico na ljudski šoli. Osemnajstletna je nato vstopila v noviciat šolskih sester in dobila ime s. Lidvina.
Deset let (od 1883 do 1893) je poučevala na dekliški šoli v Celju, kjer je bila zadnja tri leta (od 1890 do 1893) tudi predstojnica skupnosti. Od leta 1893 do 1914 je bila učiteljica na deški šoli v Marijanišču v Ljubljani in predstojnica skupnosti. Ko je Deželna kmetijska družba v Marijanišču ustanovila kmetijsko-gospodinjsko šolo, je njeno vodstvo prevzela s. Lidvina. Leta 1911 je »za šole in gospodinje« napisala tudi knjigo Gospodinjstvo.
8. septembra 1914 je bila na vrhovnem kapitlju izvoljena za vrhovno predstojnico. S. Lidvina je vodila kongregacijo v zahtevnem času prve svetovne vojne. Vestno je obiskovala sestre po podružnicah in jih pošiljala tudi v tujino na razna izobraževanja. Izpeljala je notranjo reformo kongregacije. Leta 1922 je pri Sveti kongregaciji za redovnike dosegla odobritev novih konstitucij s pohvalnim dekretom. S tem je kongregacija postala papeško pravna ustanova.
Po prvi svetovni vojni je vzgoji in izobraževanju otrok in ženske mladine dodala nov apostolat – strežbo bolnikom. Pri pripravi konstitucij je s. Lidvina naletela na veliko težav in nasprotovanj nekaterih sester in škofijskega vodstva v Mariboru, a je vztrajala. Na podlagi dopisa knezoškofijskega lavantinskega konzistorija je morala zadnje mesece svojega mandata vodstvo prepustiti namestnici s. M. Stanislavi Voh. Čeprav jo je to prizadelo, je ta križ vdano sprejela. Prav zaradi njene drže v trpljenju so jo sestre še bolj cenile. Po končani službeni dobi vrhovne predstojnice se je vrnila v Marijanišče v Ljubljani. Dalj časa je bolehala zaradi težav s srcem.
S. M. Lidvina je bila močna osebnost. Kongregacijo je vodila v težkih letih prve svetovne vojne in po njej. Bila je globoko verna, modra in praktična; odločna in hkrati prijazna; zase skromna in materinsko dobra zlasti do bolnikov. Kot predstojnica je bila do mladih sester zahtevna, a srčno dobra. Umrla je 4. februarja 1925 in je pokopana na ljubljanskih Žalah.
Prispevek je pripravila s. Vida Tomažič.