Pokojna s. Ivana (Ana) Povše

Ko se je svital 7. julij 2023, dan prvega petka, dan, ko posebej častimo Srce Jezusovo, je Božji Zveličar v to svoje Srce sprejel našo s. Ivano Povše, ki je bila njegova zvesta in zavzeta častilka. Umrla je v 92. letu starosti in 63. letu redovnega življenja.

S. Ivana Povše, s krstnim imenom Ana, se je rodila 21. novembra 1931 v Velikem Slatniku. Vas je takrat spadala v župnijo Novo mesto – Šmihel, sedaj pa v frančiškansko župnijo Novo mesto – Sv. Lenart. Očetu Francu in materi Ani so se rodili štirje otroci. S. Ivana je bila druga po vrsti. Imela je še tri brate. Med drugo svetovno vojno je mama umrla za posledicami poškodb, ker jo je na domačem pragu zadela granata. Bolečina zaradi materine smrti je tedaj trinajstletno Ano spremljala vse življenje. Oče se je drugič poročil in rodila sta se še dva fanta. A tudi oče je umrl leta 1949.

S. Ivana se je že v mladosti odločila, da bo svoje življenje posvetila Bogu. Frančiškan p. Karel Dijak jo je usmeril k šolskim sestram. 27-letna je prišla v ljubljansko bogoslovje in dve leti pomagala pospravljati, prati, likati. V noviciat je vstopila 4. oktobra 1960 v Pančevu. Po prvih zaobljubah je še eno leto ostala v Pančevu, ker je zbolela na kolenu, nato pa odšla na Rab, da bi si pozdravila nogo. Leta 1965 je v Pančevu naredila večne zaobljube. Tisto leto je prišla v frančiškanski samostan na Tromostovju v Ljubljani. Skupaj s s. Evo Papež sta prali za samostansko družino in cerkev Marijinega oznanjenja. S. Ivana je tudi likala in šivala. Skoraj 58 let je trajalo njeno služenje pri frančiškanih – vse do konca njenega življenja. Zadnja leta je predvsem skrbela za cerkveno perilo, patrom pa kaj zašila ali popravila. V teh letih poslanstva pri frančiškanih je 22 let živela v frančiškanskem samostanu, ostala leta pa bila v več skupnostih v Ljubljani, od tam zjutraj odhajala na delo in se zvečer vračala. Zadnjih šest let je bila njena skupnost v provincialni hiši na Strmem potu. Razumljivo je, da se je s. Ivana najbolj čutila doma v frančiškanskem samostanu na Tromostovju.

Živela je skrito ter Bogu in ljudem služila z vso srčnostjo po geslu sv. Benedikta: Moli in delaj! Njena najljubša prostora pri frančiškanih sta bila njena delavnica in stranski kor v cerkvi, kjer je molila. Rada je bila pri več mašah in češčenju Najsvetejšega. Ob zadnjih nedeljah v mesecu je poromala k Mariji na Rakovnik in prvi četrtek na Kurešček, hvaležna dobrim ljudem, ki so jo tja peljali.
Bila je naravno inteligentna. Imela je zdrav pogled na življenje in na ljudi. Zdelo se je, da živi odmaknjeno, a je vse spremljala, poznala sestre, redovnike in duhovnike. Proste trenutke je porabila za branje in ročna dela – kvačkanje cingulumov. Kot šivilja je bila samouk, a se je pri svojem delu odlično znašla, znala vse skrbno sešiti, lepo pokrpati ali popraviti. Vsakemu je rada ustregla. Za revne župnije in misijone je delala štole in cerkveno perilo, a je želela ostati neznana.
Govorila je malo, a modro in s pridihom šaljivosti. Včasih je rada malo pokramljala in pripovedovala svoja doživetja. Ob nedeljah zvečer se je v skupnosti na Strmem potu zelo razživela ob družabni igri Človek ne jezi se.
Na trpljenje je gledala v veri. Imela je veliko zaupanje v Božjo previdnost. Ko smo jo ob 60-letnici redovnega življenja vprašale, kaj si želi, je odgovorila, da bi še mogla delati za Božjo čast in Cerkev in da jo osrečuje, če kaj dobrega naredi in so ljudje zadovoljni.

Zahvaljujemo se frančiškanom za vse pozornosti do nje, posebno pa br. Ksaverju za njegovo sočutno skrb zanjo in obiske pri njej v bolnišnici zadnje tri tedne.

Hvaležne smo s. Ivana za njeno pričevanje globoke osebne vere in ljubezni do Boga in ljudi. Od nje se poslavljamo z Jezusovimi besedami: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,25–30). Naj sedaj s. Ivana uživa ta mir in počitek v Božji ljubezni v nebeški domovini.

Pogreb s. Ivane je bil 12. julija 2023 na ljubljanskih Žalah. Sv. mašo zadušnico je v cerkvi sv. Križa daroval provincialni minister p. Marjan Čuden ob somaševanju še treh sobratov frančiškanov in dveh škofijskih duhovnikov. Pogreba se je udeležilo veliko naših sester in sorodnikov s. Ivane ter nekaj vernikov oltarnega občestva Marijinega oznanjenja. Ob grobu smo bratje frančiškani in šolske sestre skupaj zapeli po starem frančiškanskem napevu Ultima in mortis hora – Ko bo zadnja ura bila, pridi k nam Devica mila, pelji nas pred Jezusa, dobra Mati in Gospa.

s. Angela Zanjkovič
Ema Alič

Besede  slovesa br. Ksaverja Babnika na pogrebu s. Ivane:

Ko trpimo na življenjskih poteh, kako dobro je, Gospod, srečati tvoj križ. In ko te bomo na koncu videli v vsej jasnosti, bomo razumeli tvoj križ. In tebi, draga sestra Ivana, je to že dano.

Ko sem zadnji dan tvojega zemeljskega življenja stal ob tvoji bolniški postelji in sem molil s teboj tiste molitve, ki jih molimo vsako jutro v cerkvi, in si jih ti vsak dan znova molila z nami, si bila že na poti proti večnosti. Tvoje telo je bilo že čisto izmučeno, tvoj duh pa je romal skupaj z Marijo k Bogu. Kot da nič zemeljskega ni v tebi. V tistem trenutku sem vedel, samo korak še in boš v varnem zavetju Srca Jezusovega, katerega si tako ljubila in častila.

Pred 22 leti sem s strahom in zelo težko prišel za zakristana v cerkev na Tromostovju. Tako sva se spoznala. Vsak s svojim poslanstvom, a istim ciljem. Vi že vrsto let v šivalnici, jaz kot novi prestrašen zakristan. A v meni živi spomin na tolike popoldneve, ko sem prihajal k vam s tolikimi vprašanji in zadregami, pa tudi razočaranji. In vaše usmiljeno srce, ki je bilo veliko v sočutju in dobroti, me je vedno potolažilo in opogumilo, da sem premagal vse težave. Brez vaših nasvetov in molitvene podpore, za katere ni niti nihče vedel, bi mi bilo veliko težje. Sčasoma sem ugotovil, da ste bili dobra mati mnogim, ki so prihajali k vam po nasvete, pomoč in tolažbo. Bili ste izjemna šivilja, poznavalka blaga in vezenin. Še pred kratkim je pri vas iskal pomoč in nasvet, kako rešiti zagato, človek, ki vodi kemično čistilnico, pa ste mu v svoji modrosti znali prav svetovati.

Za vašo skromno civilno obleko, vedno z ruto na glavi, se je skrivalo usmiljeno srce, ki je bilo veliko v sočutju in dobroti. Bili ste roka, ki daje pomoč, a ne išče nobene zahvale. Prisotnost, ki je bila usmerjena služenju bližnjemu iz ljubezni.

Sestra Ivana pogrešamo te! Pogrešali te bomo! Tako mi manjka tvoj nasmeh in tvoja dobra volja. Manjkaš na hodnikih in v kuhinji, da se srečamo in nam kaj spotoma poveš. Vedno si imela polno novic in zanimivosti. Manjkaš nam v cerkvi, kamor si tako rada prihajala. Manjkaš v jutranjih urah, ko si z jutranjimi molivci molila dobri dve uri pred Najsvetejšim, če se je le dalo. Manjka tvoje oko, ki je videlo vse detajle v cerkvi. Tvoje plemenito srce bomo pogrešali tvoji prijatelji. Ostala boš v naših spominih s svojo dobroto in pripravljenostjo pomagati, kjerkoli je bilo potrebno. Najbolj dragocena zapuščina od tebe pa je sled, ki jo je tvoja ljubezen pustila v naših srcih! Moja misel te bo obiskovala hvaležno in spoštljivo! Ne bom te pozabil, sestra Ivana!

Ema Alič