Med daritvijo sv. maše v sestrinski kapeli na Brezjah je 4. septembra svojo daritev v 99. letu življenja in 76. letu redovnega poklica dopolnila naša draga s. Magdalena Stopar.
Rodila se je 30. julija 1925 v vasici Ravne v župniji Šentrupert na Dolenjskem. Očetu Mihaelu in materi Alojziji, rojeni Savšek, se je rodilo enajst otrok. S. Magdalena, s krstnim imenom Ivana, je bila tretja po vrsti.
Mala Ivana je že kot deklica prepoznala Božje povabilo, ko je na podobici, ki ji jo podarila teta redovnica, prebrala Jezušček trka na vratca tvojega srca, odpri mu in vse mu povej.
Vmes se je zgodilo marsikaj. Najprej internacija celotne družine v Nemčijo od 1941. do 1945. leta. Po vrnitvi iz Nemčije se je v Ljubljani prijavila pri šolskih sestrah v zavodu Marijanišče, kjer so od leta 1884 delovale kot vzgojiteljice in učiteljice otrok. Bila je sprejeta 15. septembra 1945 v kandidaturo in za tem 25. avgusta 1946 v postulaturo. Leto noviciata je začela 21. julija 1948 v Repnjah in tam 22. julija 1949 naredila prve zaobljube.
Svojo redovno pot je nadaljevala v Beogradu in tam 10. julija 1953 naredila večne zaobljube. Od leta 1949 do 1981 je v Beogradu delala v lekarni najprej kot laborantka, po končani šoli pa kot farmacevtski tehnik. Po upokojitvi je delovala na naših podružnicah v različnih krajih: v Srbiji v Nišu in Pančevu, od tam je odšla za štiri leta na Rab, nato za tri leta v Ljubljano v bogoslovje in za tri leta v Stično. Leta 1994 je prišla v skupnost na Brezjah, kjer je bila šest let predstojnica. Nato se je leta 2000 preselila v skupnost v Kranju-Zlato polje, kjer je ostala do ukinitve te podružnice. Kar na šestih podružnicah je bila predstojnica skupnosti. To službo je opravljala z vso skrbnostjo, odločnostjo in modrostjo. Leta 2020 se je iz Kranja preselila v skupnost na Brezjah, kjer je skupaj s svojima rodnima sestrama s. Filotejo in s. Andrejo ter drugimi sestrami vneto izpolnjevala poslanstvo molitve in darovanja za potrebe redovne družine ter krajevne in vesoljne Cerkve.
Z leti so ji začele pešati moči, sluh in vid, a s. Magdalena se nad tem ni pritoževala, ampak je z vedrino, dobrohotnostjo in prijaznostjo znala dvigati in razveselite vse okrog sebe.
Na vprašanje, kdaj je bila najbolj srečna, je odgovorila, da ob sprejemu v noviciat in na dan večnih zaobljub. Rekla je, da ima redovništvo tako rada, da ga ne bi zamenjala za noben drug poklic. V redovno skupnost Šolskih sester so ji sledile še štiri rodne sestre.
Iz velike hvaležnosti Bogu za redovni poklic si je po zgledu sv. Frančiška za svoje geslo izbrala Moj Bog in moje vse! Temu pa je dodala Vate zaupam! Zakaj? V molitvi je globoko doživljala sporočilo Usmiljenega Jezusa sveti Favstini Kowalski za ves svet, za sleherno dušo na tem planetu: Sem sama ljubezen in usmiljenje in ni takega grešnika, ki bi ga mogel kaznovati, če se sklicuje na moje Usmiljenje.
Draga sestra Magdalena, Bogu se zahvaljujemo za vaše življenje, in hvala vam za vse dobro, ki ste ga z delom, molitvijo in ljubeznijo uresničevali skozi 75 let redovnega življenja. Želimo vam, da bi sedaj v nebeški domovini v veselju uživali Božjo ljubezen in usmiljenje v družbi vseh angelov in svetnikov. Počivajte v miru!
s. Angela Zanjkovič
s. Ema Alič
 Stopar){kind=link}