V pismu Rimljanom beremo: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.«
Lahko bi rekli, da je to veljalo tudi za našo s. Rozo, ki je rada poudarjala, da je bila Bogu vedno zelo hvaležna, da jo je poklical v samostan kljub njeni nebogljenosti in majhnosti.
S. Roza Kranjc se je očetu Jožefu in mami Ceciliji rodila 14. julija 1931 v Šedemu pri Brestanici. Njeno krstno ime je bilo Kristina, v družini pa je bilo sedem otrok. Trije bratje in štiri sestre. Čeprav je že v mladosti v sebi čutila nagnjenje h globljemu duhovnemu življenju, rada je brala duhovne knjige in zahajala v cerkev, je duhovni poklic v njej dozorel ob pogovorih z medicinsko sestro usmiljenko, h kateri je zaradi nesreče pri delu hodila na prevezovanje. Ko je spoznala, da jo Bog kliče v samostan, je to zaupala svoji rodni sestri, ki je že bila v samostanu pri šolskih sestrah, s. Dolores. Ker so ji predstojnice sporočile, da jo sprejmejo, je leta 1959 odšla v Beograd, kjer je začela obdobje kandidature. Naslednje leto je na praznik sv. Frančiška v Pančevu vstopila v noviciat in prav tam leta 1965 položila večne zaobljube.
Čeprav je bolj kot šolo imela rada kmečka opravila in delo v naravi, je v duhu pokorščine sprejela odločitev predstojnic in bila po noviciatu poslana v bolnišnico v Boru. Ob delu je v Zaječarju obiskovala medicinsko šolo. Zaradi Božje pomoči, ki je je bila deležna pri opravljanju izpitov, je vedno rada poudarjala blagoslov pokorščine. Dolga leta je v Boru delala na oddelku za intenzivno nego in po hišah obiskovala bolnike. Od leta 1976 pa je kot medicinska sestra delala v Domu onemoglih v Zrenjaninu. Po upokojitvi se je leta 1989 vrnila v Slovenijo, kjer je najprej pomagala pri negi bolnih sester v skupnosti na Brezjah, od leta 1996 pa v Repnjah. Na Brezje se je nato znova vrnila leta 2010.
Vse življenje je bila preprosta, skromna, delavna in molitvena redovnica. Vsakemu je želela pomagati. Tudi ko so ji moči že pošle, je, kadar je le mogla, še vedno zelo rada pomagala sosestram.
Ko sem v božični osmini na Brezjah še zadnjič obiskala s. Rozo, je nemočna ležala v postelji. Nemirno in bolno telo se je borilo za življenje in le s težavo je še kaj povedala. Ko pa smo sestre ob njej zapele Sveto noč, se je zdelo, da je zbrala vse svoje moči in priklopljena na kisik z nami hropeče zapela. Hvaležna je bila za vsako sestrinsko pozornost.
3. januarja 2024, na praznik Jezusovega imena, jo je ponoči Gospod poklical k sebi. Tiho in predano je dozorela za večnost, kjer bo zagotovo še naprej prosila milosti za našo kongregacijo, Cerkev in domovino. Hvala, sestra Roza, za vaše nesebično darovanje Bogu in bližnjemu, za vašo iskrenost in požrtvovalnost, za zgled pravega redovnega življenja.
Hvala tudi vam, drage sestre brezjanske skupnosti, ki ste skrbele za s. Rozo v času njene bolezni in bile ob njej, ko se je poslavljala od zemeljskega življenja. Ostanimo povezane v molitvi zanjo in tudi druga za drugo. Naša medsebojna pomoč, sestrinska povezanost in zasidranost v Gospodu bi namreč s. Rozi zagotovo veliko pomenila. Ona pa naj si odpočije pri Njem, v katerega je trdno verovala in ga vse življenje zvesto ljubila.
s. Tina Dajčer, provincialna predstojnica
s. Ema Alič
