Pokojna s. Silvana (Slavka) Lauš

Na prvi petek, 6. oktobra, po sv. maši in sv. obhajilu, ki ga je prejela v svoji sobi na Brezjah, nas je nepričakovano zapustila tudi s. Silvana. Milost je, da takole pristaneš v objemu Božjega Srca.

S. Silvana je doma iz Bosne, rodila se je 26. avgusta 1940 v Ćosanlijah pri Livnu očetu Jandru in materi Mariji, roj. Merđeralo. Sedemnajstletna se je po nasvetu domačih z navdušenjem priglasila šolskim sestram v Livnu. Ker so jo odklonile, je po nasvetu frančiškana fra Luja poiskala sestre v Sloveniji. Bila je sprejeta in je začela kandidaturo 1. junija 1958 na Rabu. V postulaturo je bila sprejeta 4. aprila 1961 v Surčinu in nato je 4. oktobra isto leto začela noviciat v Pančevu v Srbiji. V hiši noviciata je naredila prve zaobljube 5. oktobra 1962 in 6. oktobra 1966 večne zaobljube.

Imela je prirojen dar za kuhanje in gospodinjstvo. To poslanstvo je z veseljem opravljala vse življenje, dokler so ji moči dopuščale.
Bjena prva postojanka je bila v Beogradu v nadškofiji in je trajala 16 let, vmes je bila tudi odgovorna za skupnost sester. Zatem je bila eno leto v Domžalah, potem pet let pri frančiškanih na Brezjah. Od tam se je preselila v Stično, kjer je gospodinjila v cistercijanskem samostanu. Po šestih letih jo najdemo v Celju v opatiji, kjer je bila gospodinja in tudi predstojnica, nato je bila krajši čas v nadškofiji v Mariboru.
Leta 1999 je prišla v Repnje, kjer je kuhala in gospodinjila za največjo skupnost v provinci. Dvajset let je skrbela in se trudila in se naposled tudi utrudila. Leta 2019 se je preselila na Brezje, kjer je v bližini Marije Pomagaj, kljub pešanju moči, s svojo vedrino, dobroto in molitvijo bogatila sestrinsko skupnost. Njeni zadnji dnevi pa so bili na poseben način izraz notranje povezanosti z Bogom.

Ob redovnem jubileju je o sebi povedala, da je vedno rada šla, kamor so jo poslale predstojnice. Povsod se je hitro vživela in povsod ji je bilo lepo. Kot redovnica je bila najbolj srečna na dan prvih in večnih zaobljub. Srečna je bila, ko je z Božjo pomočjo znala sprejeti trpljenje ob raznih boleznih in drugih preizkušnjah. Vedno je bila vesela, ko je dobro skuhala in so bile sestre zadovoljne. Rada je pomagala, če je videla koga v stiski. V pogovoru z Bogom je našla pravo besedo ali spodbudo za dobro delo, da je gradila sestrinsko skupnost. Rada je imela svoje domače, bila z njimi povezana in zanje molila.

Draga sestra Silvana, veselje v Gospodu je bilo vaša moč v tem življenju. Uživajte pri Bogu večno veselje in prosite za nas, ki smo še na potovanju, za nove duhovne poklice in vedro pričevanje posvečenega življenja.

s. Veronika Verbič
s. Ema Alič

Oglejte si še fotografije s pogreba, ko je bila pokopana istočasno kot s. Rozalija Rebrec.

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: novice
Oznake: novice
Prejšnji prispevek
Pokojna s. Rozalija Rebrec
Naslednji prispevek
Nimam časa, imam večnost!