Frančiškovi sinovi in hčere slovesno praznujemo god serafinskega očeta Frančiška. Tako je bilo tudi tokrat, a po vsem praznovanju, potem ko se je vse umirilo v hiši v na Brezjah, je Gospod dobrotno sprejel nemirnega duha s. Rozalije. Dočakala je 91 let življenja in 57 let v kongregaciji šolskih sester.
Rodila se je 6. avgusta 1932 v Vitomarcih, župnija Sv. Andraž v Slovenskih goricah očetu Vincencu in materi Rozaliji, roj. Hladnjak. Njena starejša sestra se je kmalu odločila in se pridružila Družbi usmiljenih sester. Rozalija pa je raje ostala bliže svojega doma in po daljšem premišljevanju, že v zrelih letih, poiskala šolske sestre 8. marca leta 1965. Bila je kandidatinja in postulantinja v Petrovčah. V noviciat pa je bila sprejeta 8. septembra 1966 v Pančevu v Srbiji. Po prvem letu, 1967, pa se je ves noviciat preselil nazaj v Slovenijo, v Repnje. Tako so s. Rozalija in njene sonovinke imele prve zaobljube 8. septembra 1968 v Repnjah. Tu je 13. avgusta 1973 naredila tudi večne zaobljube.
Njeno prvo delovno mesto in skupnost je bilo na novo urejeno bogoslovje v Mariboru, kjer so sestre vodile gospodinjstvo. Po nekaj letih je bila premeščena v malo semenišče, ki je takrat delovalo v prostorih frančiškanskega samostana, prav tako v Mariboru. Tam je bila šest let predstojnica skupnosti in bila zelo skrbna.
Zatem je bila v prav tako v gospodinjstvu v ljubljanskem bogoslovju, od koder se je vrnila v Maribor, spet v bogoslovje. Tako je s. Rozalija v cerkvenih vzgojnih hišah delovala kar 31 let. Imela je v sebi željo in namen, da se žrtvuje za duhovnike. Le kratek čas je bila tudi v Repnjah za pomoč na vrtu, a gorenjski zrak ji ni ustrezal.
Leta 2002 se je pridružila skupnosti v materni hiši v Mariboru, kjer je še pomagala pri raznem delu. V času obsežnih priprav na praznovanje 150-letnice kongregacije v materni hiši je bila leta 2018 premeščena v mirnejše okolje na Poljančevo ulico 5 v Mariboru.
Njene moči so vedno bolj pešale, potrebna je bila nenehne pozornosti in nege, tako je bila pred enim letom, 2022, nameščena v skupnost na Brezjah, kjer je hiša namenjena sestram v onemoglosti in bolezni. Vsak dan je v kapeli sv. maša; ko katera od sester ne more več v kapelo, v svoji sobi posluša sv. mašo in prejme sv. obhajilo.
„Sedemdeset let je doba našega življenja, osemdeset in več, če smo krepki. Največ izmed njih je polnih truda in bolečine“ … pravi modrostna knjiga. Od sestre Rozalije se poslavljamo v trdnem upanju, da prebiva v miru pri Gospodu. Naj posreduje tudi za nas.
s. Angela Zanjkovič
s. Ema Alič
Oglejte si še fotografije s pogreba, ko je bila pokopana istočasno kot s. Silvana Lauš.
