V veliki hvaležnosti se danes oziram na pot, ki sva jo z Gospodom prehodila v zadnjih petnajstih letih. Težko rečem, kdaj in kje točno je v moje srce položil hrepenenje, da bi Mu svoje življenje podarila kot redovnica, gotovo pa je, da se je po končani maturi, ko sem del poletnih počitnic preživela na duhovnih vajah v Logarski Dolini, nekaj v mojem srcu premaknilo. Močno me je nagovorila lepota življenja v skupnosti, delo, molitev in naše pristno veselje. Ker sem takrat še razmišljala le o tej možnosti, da si bom nekoč ustvarila družino, sem si želela predvsem to, da bi v njej vedno bil prostor za Boga.
Študijska pot me je nato vodila v Maribor, kjer sem študirala likovno pedagogiko. Začela so se odpirati nova obzorja, graditi nova prijateljstva. Likovno ustvarjanje in srečanja z mladimi pri študentskih mašah so mi pomenili zelo veliko. Zelo rada sem bila tudi v družbi sester uršulink in se kot animatorka vključevala v njihove počitniške dneve za otroke. Bogu sem neizmerno hvaležna za ta čas, saj verjamem, da je prav sredi vsega tega mladostnega žuborenja in iskanja v meni tiho zorel duhovni poklic.
Na duhovnih vajah v tišini in romanjih pa je hrepenenje, ki je bilo zapisano v srcu, prihajalo vedno bolj na površje. Po eni strani sem ob misli na redovništvo v sebi zaznala veliko notranjega veselja in mir, po drugi strani so me spremljala številna vprašanja. Dragoceno je bilo, da sem se o vsem tem lahko pogovarjala z osebo, ki sem ji zaupala in ki mi je pomagala pri konkretnih korakih v hoji za Gospodom. Zavedala sem se namreč, da bi odločitev za redovništvo moje tedanje življenje obrnila na glavo in da bi domači to odločitev težko sprejeli. A Gospod je, ki ljubi prvi in nam vedno daje potrebnih milosti, da bi na njegovo ljubezen lahko odgovorili z ljubeznijo.
V želji vsa pripadati Bogu in v tem svetu skupaj s sestrami biti priča Njegove ljubezni sem jeseni leta 2005 vstopila k šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja in 2. februarja leta 2013 izpovedala večne zaobljube. Zame je to neizmerno dragocen in lep dar. Prav zato si ob srečanju z mladimi, katerih oči tolikokrat žarijo v iskrenem hrepenenju po podaritvi Bogu, želim, da bi skupaj z Njim imeli pogum odgovoriti Božjemu klicu v posvečeno življenje, da bi Mu sledili z zaupanjem in veseljem.
22. maj 2020