Ste se že kdaj vprašali, kdo je ta ljubljeni Sin, o katerem je govora v Svetem pismu (npr. Mr 9,7)?
Kakšen je, kakšna je Njegova lepota in ali je res tako vabljiva, da se je zaradi nje vredno posvečati askezi? In navsezadnje kaj sploh prava askeza je, kako jo naj kristjan živi v svojem vsakdanjem življenju in ji pripiše pravi smisel, da ne bi končal utrujen, razočaran in brez dejanske lepote srca. Kdo pa je bil Abrahamov ljubljeni sin in kako je zmogel toliko vere, da ga je bil pripravljen darovati Bogu? In kdo so tisti naši Izaki, ljubljeni sinovi, zastonjski darovi Boga Očeta, ki se jih tako trdno oklepamo in jih nismo pripravljeni prepustiti v Božje roke?
Odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja smo mladi v Repnjah iskali s pomočjo sestre Klare in sestre Eme, predvsem pa ob navdihih Svetega Duha, v osebni molitvi, katehezah, adoraciji, pogovorih in tudi v tišini. Naša pot skupne postne obnove se je začela v petek, 23. 2. 2024, ko smo se v Domu matere Margarete zbrali ob večerji in nato ob razmišljanju in pogovoru o našem odnosu z Bogom in hvaležnosti, za vse od Njega že prejete darove. Večer smo zaključili z molitvijo v kapeli in se hitro odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala naporna pot. Pa ne naporna v fizičnem smislu, saj nam je bilo ob počasnem koraku po gozdu, v katerem se je že prebujala pomlad, prav prijetno. Je bil pa to v duhovnem smislu pravi vzpon na goro, kamor smo se odpravili skupaj z Abrahamom, vsak od desetih mladih udeležencev s svojim »Izakom« v žepu, v srcu. Na cilju smo vse naše »Izake« darovali Bogu, popoldan pa potem preživeli v daljšem času tišine, ko smo razmišljali o askezi, postih odpovedih in njihovem pravem namenu. Naš duhovni vzpon na goro, kjer se je razodelo tudi Jezusovo veličastvo, smo zaključili na najlepši možen način – s celonočno adoracijo, ko smo noč v krajših odsekih izmenično preživeli v samoti, zazrti v neskončno lepoto in obdani z neskončno ljubeznijo tega ljubljenega Sina. Nedeljsko jutro smo začeli s sveto mašo ter si v dopoldnevu odpočili srca ob ogledu navdihujočega filma: v sicer otroški in fantazijski zgodbi iz Narnije smo odkrivali globoko krščansko simboliko. Postno duhovno obnovo smo zaključili s kosilom in kratkim obiskom šolskih sester, ki smo jim zelo hvaležni za topel sprejem in stalno molitveno podporo naše postne obnove.
Čeprav smo skupaj preživeli samo en vikend, verjamem, da se je vsak domov vrnil z bogatejšim srcem. Bogu smo sicer res izročili naša Izake, On pa nas je napolnil s pomembnimi spoznanji o lepoti svojega ljubljenega Sina, svojo bližino, ljubeznijo in zavedanjem, da smo tudi vsi mi njegovi ljubljeni sinovi, ljubljene hčere.
udeleženka Naja
s. Ema Alič
