Večer pri šolskih sestrah

Na predvečer dneva matere Margarete Puhar, ustanoviteljice Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, smo v Repnjah odprele vrata samostana. Obiskalo nas je okrog 50 ljudi, povečini domačinov, nekaj pa jih je pot do nas našlo tudi od dlje. Bil je večer prijetnih srečanj in domačnosti. Ljudje so nas sestre s svojim prihodom obogatili, in kot kažeta spodaj zapisana vtisa udeležencev, tudi oni od nas niso odšli praznih src. Naj njuni izkušnji obogatita tudi bralce naše spletne strani. Objavile pa smo tudi strnjeno zgodovino samostana in cerkve.

Irena Traven:

Bolj po naključju (menda naključij ni) me je doseglo vabilo na dan odprtih vrat. Vrata svojega domovanja so odprleŠšolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja v samostanu v  Repnjah. Nisem pomišljala, zanimivo je odkrivati nekaj novega, čeprav mi življenje za zidovi samostana ni popolna neznanka. Pa vendar je vedno skrito za tančico skrivnostnosti. In zanimivo je odstirati to tančico. S seboj sem povabila tudi mamo, ki se mi je z veseljem pridružila.

Nekaj minut pred osmo sva vstopili v cerkev, kjer je bilo v tišini in ob intimni svetlobi že nekaj ljudi. Večina si je prostor poiskala v zadnjem delu ladje, v sprednjih klopeh na levi  strani so bile samo šolske sestre, na desni pa je bilo še nekaj prostora. Ob vrvežu  vsakdanjega življenja in neštetih glasov od vsepovsod je bil to prehod v mir in spokojnost. Misli so se umirile, samo še tiho pričakovanje, kaj bo sledilo.

Zaslišalo se je brenkanje kitare, ki se mu je pridružil ženski vokal. Potem prijazen nagovor in povabilo k molitvi in premišljevanju. Sledila je tišina, blagodejna tišina. In v misli so se prikradli Pavčkovi verzi Treba je mnogo tišine, tišine/zunaj in znotraj nas,/da bi slišali glas,/ …/Tišine. Tišine. /Srca samó/naj merijo čas,/kažejo pota. Zdaj je pravi trenutek, da se prepustim tem njegovim mislim.

Po kratki molitvi je ena od sester na kratko predstavila, kako bo potekal večer. Že v cerkvi smo slišali veliko zanimivega o  ustanoviteljici reda šolskih sester in o zgodovini samostana v Repnjah, o njegovih vzponih in padcih. Posebej močno se mi je vtisnilo v spomin, da se sestre večer pred obletnico smrti njihove začetnice Margarete Puhar (ki se je rodila 6. marca 1818,  umrla pa je 6. marca čez 83 let) zberejo v cerkvi in molijo, včasih tudi vso noč.

Iz cerkve smo se odpravili na sprehod po samostanu, pokukali v kuhinjo in jedilnico, kjer so imele nekoč kuharske tečaje, nazadnje pa nas je pot vodila do jedilnice šolskih sester, kjer so nam gostiteljice pripravile videoprojekcijo. Na kratko smo se sprehodili po 150-letni zgodovini tega reda na slovenskih tleh. Izvedeli smo, da red deluje tudi drugod po svetu, in sicer v t. i. provincah. Ob nazornih fotografijah smo na kratko pokukali v zgodovino samostana v Repnjah. Prijazne gostiteljice so nam predstavile tudi, kako približno poteka njihov delovni dan in s čim vse se ukvarjajo.

Na koncu uradnega druženja so nas pogostile s krhkimi flancati in čajem. Nismo se na hitro poslovili, sestre so si vzele čas za druženje in klepet. Kar je v njih, sproščeno prehaja na sogovornike. Mir, sproščenost, veselje do življenja. Ves večer sem občudovala toplino, ki veje iz njih, nasmehe na njihovih obrazih, pozitivno energijo, ki jo oddajajo, odprtost za dialog.

Ne, ni bilo naključje, da me je doseglo vabilo. Hvala, sestre, za prav poseben večer.

 

Kristina:

Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja so na predvečer dneva svoje ustanoviteljice matere Margarete Puhar pripravile dan odprtih vrat v Repnjah. Tako sva si s Karin torkov deževen večer popestrili z obiskom repenjskega samostana. Po krajši molitvi pred Najsvetejšim v cerkvi Srca Jezusovega in jedrnatem pregledu bogate zgodovine tega kraja smo se obiskovalci v spremstvu sester odpravili na ogled samostana in se za daljši čas ustavili v spodnjem delu nekdanje cerkve, kjer so gostiteljice z nami podelile svoje spomine iz preteklosti in nam zaupale, kako poteka njihov običajen dan. Predstavitev razvoja samostana in dejavnosti v njem je spremljal zanimiv izbor fotografij, med katerim je ena izmed njih še posebej pritegnila našo pozornost. S stare fotografije je bilo moč razbrati živahno razpoložene otroke na bazenu, ki je nekoč bil na posestvu. Po “uradnem” delu je sledilo prijetno druženje ob čaju in domačem pecivu.

“Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče,” so besede sv. Frančiška Asiškega, in če dodam, tudi čudovit povzetek zgodovine kongregacije šolskih sester. Od vzgoje zapuščene mladine, do oskrbe bolnih in onemoglih, pa vse do vodenja gospodinjskih tečajev in duhovnih vaj, sestre že dobro stoletje in pol zvesto in z ljubeznijo služijo bližnjim in Bogu. Vsa njihova prizadevanja bodo vedno pomenljiv pečat našemu slovenskemu narodu in državi. Bog jim povrni!

Čeprav s Karin nisva domačinki in sester osebno nisva poznali, sva se v njihovi skupnosti počutili sprejeti in dobrodošli, Repnje pa tisti večer nisva zapustili le s kupom knjig o njihovi zgodovini, temveč tudi s hvaležnostjo in mislijo na to, da se bova z njimi prav gotovo še kdaj srečali 🙂

s. Ema Alič

Tukaj bo nekaj pisalo

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Peš romanje za mlade
Naslednji prispevek
Marčevski kuharski tečaj